Ob
rojstvu jih vpišejo v register. Starša opredelita pripadnost, čreda pa je
vesela, ker se je za rep povečala!
Je
potrebno neko posebno znanje, da izustiš kaj bo tvoje potomstvo, po
pripadnosti?! Ne, nikakor, zadošča običajna neumnost, ki v lastni pripadnosti
neko posebnost vidi, obenem pa je tako ne-posebna, da otroku niti tega ne
dopusti, da bi se, kasneje, sam opredelil.
Je
potrebno neko posebno znanje, da uradniška roka to opredelitev vpiše na seznam
največje »vrednote« dvonogega primitivizma?! Ne, niti slučajno, tudi za to
zadošča povsem običajna neumnost, ki v službi skupnosti, katera se sklicuje na
svoje veščine vzgajanja, samodejno izvrši tisto, kar se čredi popolnoma
samoumevno zdi – naš-je-naš. In ne pomagajo nobene doktrine, po vprašanju
vzgoje, tako posvetne, ki »ve« o potrebi po socializaciji, kakor tudi verske,
ki o tem, da so vsi božji-otroci blebeče.
Težava
je v tem, da ima vsaka država svoj register in edina razlika je v tem, da v
različnih pisavah ničevosti »pomen« odrejajo, in edina težava je v tem, da to
ničevost, iz katere tako in tako nič vrednega ne bo nastalo, usmerjajo v stalne
delitve, posledično v stalna nasprotovanja, tudi v konflikte, pri čemer – konju
moraš plašnice nadeti, da mu pot opredeliš, mentalni bedi pa niti tega ni
treba, in…
Osebno
sem, denimo, ponosen na to, da mi je uspelo preživeti človečno, in mi je to
uspelo sredi gomazečega dvonogega blata, ki se še zdaleč s človečnostjo ni
zmožno izkazovati. Pomeni, da sem za ta svoj ponos moral nekaj narediti. Kaj pa
oni naredijo, za to, da se »ponašajo« z narodnostjo, z jezikom, z
lepotami-Dežele, ne nazadnje z vsako zmago nekih športnikov, ko veselo doni
njihov zmagali-smo?!
Pravijo,
da se nezmožnost rada prislini. Ko bi bila vsaj toliko zmožna, da bi vedela h
komu, k čemu…
Ni komentarjev:
Objavite komentar