Kot zrno…

Živeti v vetru, v krošnjah drhteti,

topiti oblake in s ptico leteti,

objeti daljave neskončnih nebes,

kot zrno, ki zbuja se v čudežen ples…

 

Živeti v vetru, od zdaj do nikoli,

v dihu morjà in v vonju po soli,

da nosi, odnese, na glavo obrne

in níkdar, nikoli docela ne vrne…

 

Da se ne poleže za en sam korak,

v pozabo požene okus mi grenak,

prikliče mi rádost izvira…

 

Da z njim poletim prav natanko do tja,

kjer moč mu usahne, kjer voljo konča,

kjer pesem odpeta umira…