… ki
bi me bila vredna, je nekoč, pred več kot pol stoletja, malodane v podobi
prekletstva, izjavila Josipina Perdan, profesorica Jožica, ena od treh oseb,
katere sem, vse do faksa, spoznaval v podobah pedagoga, med silnimi nekimi
nagonskimi »učitelji«, bebavimi obrtniki…
Učila
(me) je nemški jezik, bila je stroga, zahtevna, a korektna, pravična, in
nemalokrat se je, ko je slabšo oceno podelila, žrla, češ če ni, morda, storila
krivice. A je ni, ni, nikoli, vsaj da bi vedel ne, je pa, v zameno, odpirala
oči, meni zagotovo, čeprav…
Bila
je prva, ki je napovedala česar niti sam takrat nisem vedel, da se bom podal v
vode filozofije. Par let kasneje sem ugotovil, da je imela prav. Glede
ne/vrednosti pa sem več časa potreboval, preden sem spoznal…
Ma,
profesorica Jožica, niti sogovornika pravega nimam! Morda je malo manjkalo, da
bi bilo drugače, a se ni izteklo in – ko bi takrat vaše besede resno vzel…
Ni komentarjev:
Objavite komentar