Zakaj ji pustim?!

Pa se mi je skala odvalila, pospravil sem domovanje! Resda za silo, »na grobo«, a ko bi hotel »na fino«, bi se moral lotiti »generalke«, za to pa bi potreboval vsaj teden dni…

 

Že za to, da sem se prepričal »kreniti v akcijo«, sem potreboval nekaj časa, nekaj psihične priprave, kajti – ko Mala odide, za seboj pusti pravi »teksas«, pa moram tudi na vse štiri, da pod kavči, stoli, mizami in ostalimi kosi pohištva iščem delčke nekih kompletov igrač, pa jih ponovno v celoto sestavim. Vem, »zdaj bi pa že morala znati pospravljati za seboj«, bi bilo moč slišati, pri čemer pa rade volje dve stvari priznam. Prvič, Mala ima srečo, da (jo) imam jaz rad »malček« drugače, kot imajo radi obči. Drugo, Malo ima srečo, da v najinem domovanju dogovarjava tisto, kar mora, in česar ne, in se ob tem niti malo ne ozirava na mnenja, celo prepričanja nekih drugih…

 

Glavnina tega pospravljanja, današnjega, je bilo sesanje. Presesal sem dobesedno vse, tla, zidove, stropove, celo pohištvo, vse tisto, pač, kjer so se pajki s svojimi umetelnostmi izkazali, da sva bila malodane vsa v pajčevinah. Pajke sem, kakopak, pustil pri njih živetjih, pa bodo takoj zastavili z gradnjo novih mrež, a kar naj, bodo vsaj za nekaj komarjev, smradcev, muh, os… poskrbeli!

 

Med delom sem razmišljal o nekem vprašanju, pravzaprav očitku, katerega sem že bil deležen, češ – zakaj ji pustim, da riše po zidovih, da nanje lepi nalepke?! Tega se ja ne sme delati, to ni prav…

 

Obstajata dva možna odgovora. Prvi je tak za šalo: zato, ker, če ji ne bi pustil, potem ne bi risala po stenah in nanje lepila nalepk! Pa, da ne bo nesporazumov: ne lepi jih samo po zidovih, tudi po mizah, omarah… in vsake toliko se lotim njih odstranjevanja, kadar se jih preveč nabere, obenem pa, poškodovane, podrgnjene, deloma tudi odpadle, bolj kazijo kot krasijo. In mi to odstranjevanje niti slučajno ni všeč, terja čas in določen napor, a ji kljub temu – pustim lepiti nalepke!

 

Drug odgovor je resen, in predvsem kompleksen, pa ga je moč iz več delov sestaviti…

 

Prvič: to, da imam »malček« drugače rad, kot imajo radi obči, sem že zapisoval. Da sem trčen, tudi, pa krepko drugače razumevam, kot »razumevajo« oni. In – če imaš zares nekoga rad, potem mu PUSTIŠ, da v čim večji možni meri ŽIVI SEBE, svoje želje, pričakovanja, upanja, namere! Kakopak v primeru, da se s svojim početjem NE izkazuje NEetično, da nikogar z njim ne ogroža, da z njim nikomur ničesar slabega ne počne!

In, vidiš, ti pa »imaš rad« svojega otroka tako, da MORA BITI PO TVOJE, in če je, potem je priden, dober, nasploh ah-in-oh, kot si tudi ti, kakopak, če pa ni…

 

Drugič: najino domovanje je NAJINO domovanje, najina skupnost je najina SKUPNOST! Kadar je nekaj zares med ne-enega podeljeno, kadar skupnost zares obstaja, takrat je POTREBNO UPOŠTEVATI VOLJO slehernega posameznika, kakopak v primeru, da ta volja ne sega prek okvirjev etičnosti!

Ti pa govoriš o neki svoji »skupnosti«, v kateri, spet, mora BITI PO TVOJE, da sploh zmoreš v njej zadovoljen obstajati!

 

Tretjič: hvala bogu, da otrok čuti vsaj trohico neke ustvarjalnosti, pa da svoje  »umetnine« postavlja meni na ogled! Kako, za vraga, bi jo spodbujal, ji bil v oporo, v kolikor v njeni ustvarjalnosti, kakopak njenim letom primerni, ne bi videl tudi svojega zadovoljstva, pa neke lepote samega izdelka, kako bi jo sploh lahko podpiral, ji bil v spodbudo, v primeru, da bi ji – »rezal krila«?!

In ti, kakopak, veš, da zmore ustvarjati tudi v zvezku… le tega ne veš kaj je ustvarjanje, in tudi tega ne veš, da zvezek in zid nista enaki zadevi, da enako ne mikata, enako ne kličeta oziroma vzpodbujata!

 

»Ampak zdaj bi pa že lahko vedela, da (se) ne sme risati po zidovih! Kdo bo pa to gledal, kdo bo čistil za njo?!«

Uboga bebavost, sebična, hinavska! Poglej – recimo, da ti nek priznan slikar ponudi, da ti na steno tvoje dnevne sobe naslika fresko! Prepričan sem, da boš ponudbo sprejel, da ti bo narejeno všeč, pa ne samo na pogled, pač pa boš menil, da je s to fresko tvoje stanovanje pridobilo na vrednosti. Še več, vsakogar boš vabil na ogled te freske, in vsakdo te bo moral poslušati, ko v samohvali ne boš znal zaključiti, čeprav – kaj pa bo naredil ta slikar?! Ničesar drugega, kot tisto, česar »se ne sme delati«, ker TEBI ne prija – risal bo na zid! A njegova risba bo TEBI všečna, zaradi česar v hipu risanje-po-zidu dobi svoj smisel, in opravičilo!

Ja, dvojna merila, izkaz hinavščine, izkaz nemoralnosti, pa…

 

Zakaj ji pustim?! Zato, ker jo imam zares rad, zato, ker želim, da vsak dan, vsako sekundo, v čim lepšem svojem razpoloženju preživi! Itak nikjer drugje, kot pri nama, do tega ne zmore dospeti, in nikoli tudi dospela ne bo!

 

In, za zaključek: priznam, tudi sam sem nekoč drugače, in nisem puščal takšnih stvari, a jaz imam smolo, kajti – njim so že v zibeli položene dosmrtne njih »resnice«, medtem ko sem jaz neumen, pa se moram vse življenje učiti, odstirati tančice, da bi spoznaval in ugotavljal resnico.