… v
času »vojaštva«, na rebrastih, kovinskih, ledeno mrzlih tleh tovornjaka. Spal
sem, sredi zime in v snegu ter v objemu burje, v šotoru. Spal sem, nemalokrat,
in tudi takrat, ko sem Malo dal v dnevno spat, da mi je bila dosegljivejša, ko
sem jo hladil, da bi ji visoko temperaturo zbijal, na tleh. Spal sem sede ob
ognju, da sem se vsake toliko obračal in mi mraz ni zdravja odnesel. Zmorem z
malo, marsikdaj tudi s skoraj nič, in čeprav nisem iz včeraj izrasel, mi
skromnost nikdar ni bila moteča, obenem pa…
Znal
sem si dobesedno od ust odtrgati, da bi pomagal. Znal sem, brez vsakega
vprašanja, dajati, četudi sem sebe s tem ogrožal. In vselej mi je bilo všeč, ko
sem dajal, in po vsej verjetnosti bi tako ponavljal, ko bi znova, čeprav…
Čeprav
marsikdaj obžalujem, pa ne svojih ravnanj, pač pa dejstvo, da sem se odrekal za
tiste, ki niti lastnih živetij niso (bili) vredni, kaj šele mojega! Vendar…
Spal
sem tudi na tleh, in bi znova zmogel, ko bi, ali bo, tako naneslo. In vselej
sem imel več, krepko več, kot oni vedo, da je moč imeti. Le to upam, da nikdar
več ene same sekunde sebe ne bom vrgel pijavkam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar