… do
ponedeljka zagotovo.
Za
menoj je naporen teden, zelo naporen, in živce sem ves čas imel na preizkušnji.
Predvideval sem, pred časom, da bo tako, in vem, da bo še težje, vendar…
Pravijo,
da je treba iti naprej, prek vsega in/ali mimo vsega. Prek vsega, da bi teptal,
nikoli nisem hotel znati, in tudi takrat, ko bi marsikdo, če bi se na mojem
mestu znašel, zamahnil ter vse čekane sesul v goltanec, česa takšnega nikoli
niti nakazal nisem. Pa bi, morda, ne bilo slabo, ko bi, vendar – če se spustiš
na raven smradu, potem se tudi sam kot smrad izkažeš!
Mimo
vsega?! Je vrag, kajti ta prek-vsega in mimo-vsega imata skupen imenovalec,
sebičnost, jaz pa se tega športa, čeprav sem imel odlične učitelje, nikoli
nisem naučil, in se tudi ne želim kajti ob pokvarjenosti in neumnosti je
sebičnost tretja zadeva, katerih organsko ne prenašam!
Ja,
pomislim na to, da bi spokal osnovne stvari, vse k vragu poslal in se odpravil
nekam daleč, daleč stran, da bi vsaj preostanek življenja preživel v miru, a
kaj ko pa vem, da, zaenkrat vsaj, nisem tega zmožen. Pa vem kako bi se dalo
narediti, tudi zneslo bi mi, fizično, le – nisem iz ustreznega testa in vselej
mi je bilo lažje prenašati trpljenje, kot pa da bi ga sam povzročal. Pač, ni
lahko biti človek med… Med živalmi?! Hm, premilo bi bilo tako rečeno, bolj
ustreza med sebičnim, nemoralnim smradom!
Sinoči
je, kot da bi hotela zgladiti nesporazume, zlezla k meni pod odejo in mi
zaspala na rami. In danes je posijala v dan, vse do trenutkov, ko se je bilo
potrebno pripraviti na odhod, a sva uspela, v nekem času, popraviti
razpoloženje…
Odšla
sva okrog enajste, vrnil sem se malo po drugi. Sem vmes še nabavljal, predvsem
perilo in nogavice zanjo. Raste da je kaj in hitro preraste. Pranje tistega,
kar je tu oblačila, je že obešeno, zdaj še nabavljene njene stvari obesim, ko
stroj konča, potem pa – da, do ponedeljka v prazen tek, da spet začnem dihati…
Ni komentarjev:
Objavite komentar