Uvodoma:
svet dvonogih je od nekdaj problematičen, večinoma ga »krasi« mentalna beda,
miselna in čustvena nezmožnost, in vsake toliko, ko razumu in njegovi palici
umanjka moči, Svet ponori, pardon, izkaže svojo pravo, bebavo podobo…
Trenutno,
aktualno norenje najprej Evrope, zatem celotnega Sveta, je bilo zastavljeno
pred malodane pol stoletja, v bistvu takoj po Titovi smrti, ko so se na stežaj
odprla vrata raznim nacionalizmom, ki so, resnici na ljubo – porodna postelja
fašizma!
Nekoč
me je nekdo spraševal kdaj, v kakšnem primeru zmore biti nacionalizem
pozitiven. Nikoli, in v nobenem primeru, kajti…
Človek
išče svojo skupnost s človekom, z ljudmi, in za ljudi je značilna človečnost,
potemtakem dobrota, uvidevnost, etičnost, potemtakem se človek združuje s SEBI
ENAKIMI, ne glede na to od kot ti enaki izvirajo, kateri jezik govorijo, v
katerega boga, če sploh, verujejo! In tudi žival sebi enake išče, le da…
Človek
ima osebnost, ima značaj, ima vrednote, ki so dejansko vrednote, žival, ki je
brez osebnosti, pa potrebuje neke nadomestke, da bi bila, po njenem zgolj,
nekaj posebnega, nekaj več od ostalih, čeprav njej popolnoma, vsebinsko
gledano, enakih!
Delitve
po narodni pripadnosti, verski, kulturni… to NISO delitve, katere bi porodila
Narava, daleč od tega, porodile so jih butaste betice, ki v svetih-triglavih
sebi iščejo biti-nekaj-več-nekaj-boljšega-od-drugih! Taiste betice, ki, absurd,
ne k elementom, na katerih naj bi se nek »narod« ponašal, ne k veri in njenemu
učenju, ma, k ničemer omembe vrednemu – ničesar ne doprinašajo! Ker ne zmorejo,
ker ne sežejo tako daleč oziroma tako visoko, na razvojni lestvici, da bi bile
zmožne tvoriti »dodane vrednosti«! Niti v besedah ne znajo spoštovati, niti
»lastnega« jezika ne znajo uporabljati, kaj šele čuvati ga, kako šele bi nekim
družbenim idealom, ki se ne kažejo v žretju in imeti-se-dobro, karkoli
prispevale?!
S
temi butastimi delitvami so težave, ne samo navzven, v odnosu do drugih
nekaj-posebnežev, tudi navznoter, pa je moč opazovati večno rivalstvo med
posameznimi lokalnimi skupnostmi, ki zmorejo »narodno slogo« doseči samo v
primeru neke ogroženosti-od-zunaj, pa še v takšnem primeru je ta sloga sila
vprašljiva zadeva. Ne nazadnje o tej vprašljivosti prav nič lepo priča druga
svetovna. In te težave so »večne«, ker je »večna«, v relativnem smislu,
kakopak, tudi bebavost, ki jih povzroča, pa je samo od »pastirja«, in njegove
palice, odvisno to, če bo neko, vsaj navidezno, sobivanje zmoglo nemoteno
obstajati, ali ne, od »pastirja«, ki pri svojevoljni bebavosti, nezmožni
dejanskega sožitja, neizogibno postane – »tiran«!
Ni komentarjev:
Objavite komentar