Včeraj
sem, po povratku domov, sredi dneva, ponastavil uro v avtomobilu in obe zidni.
Da me čas ne bi prehitel. In čeprav naj bi bilo danes moč uro dlje spati, sem
že nekaj po pol tretji zakuril, ob petih pa še v drugo zagnal stroj z belim
perilom. Njeno je bilo že včeraj oprano. Glede daljšega spanja pa – celo večnost
bom imel na voljo spati, ko me pobere…
Danes
si bom dovolil nedeljo. Bom sicer znosil nekaj drv na verando, v preostalem
času pa bom proslavljal svojo svobodo, do katere sem včasih dospeval na odprtem
prostoru, danes pa, ko se na svoj breg zaprem in vse bebce, vse pokvarjence
odmislim. Zastave sem že obesil in prav simpatične so, v podobah njenega
perila, barvitega, tu in tam z raznimi podobicami okrašenega.
V teh
dneh sem zasledil, da je potrebno »spoštovati zastavo«. Dokaz več, da ne vedo
kaj je spoštovanje. Zastava je namreč zgolj simbol, kos platna, tako ali
drugače označenega, ki v brezvetrju miruje, z vetrom pa jo nosi sem ter tja.
Tako kot občestvo. In – če ne morem spoštovati tistega, kar naj bi nek simbol
predstavljal, in ne morem, glede na to, da predvsem o primitivizmu, skrajno
nemoralnem, priča, kako naj bi šele spoštoval kos platna, ugrabljenega s strani
primitivizma, mislečega, da je država njegova njiva, pa lahko vsevprek s seboj
gnoji?!
Ne
maram hinavcev, ne maram pokvarjencev, nasploh ne maram nemoralnih. Tistih, ki
menijo, da smejo početi kar drugim očitajo. Tistih, ki se na nobeno besedo ne
ozirajo, ki s svojim početjem pljuvajo po pravnem redu, ali vsaj po poskusih
njegovega vzpostavljanja, ne maram barab, ki z odtujevanjem in potvarjanjem
dejstev sebi gradijo! In potem prav takšni o golazni govorijo!
Da,
danes bom proslavljal. V domnevi, da je bila knjiga včeraj izdelana. Tako vsaj
so tiskarji napovedali, obljubili. V pričakovanju, da bo v tem tednu že
dosegljiva morebitnim bralcem, četudi redkim. In bom proslavljal dejstvo, da
sem ostal vseskozi sebi zvest, pa nikomur nikoli v rit lezel, da bi se kasneje
sam kot rit izkazal! Kakor so počeli ti, ki imajo danes veliko o poštenosti
pripovedovati. Pardon, o »poštenosti«!
Srbi
še vedno poznajo besedo skot, nekoč je bila tudi na tukajšnjih tleh domača.
Prevedel bi jo lahko kot izrodek, iz nje pa izhaja beseda skotitev, skotiti. Iz
spoznanj pa ugotovitev, da nekateri niti skoteni ne bi smeli biti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar