Driskasto moje malo…

… najino raziskovališče, sprehajališče, delovišče, igrišče, tekališče… te, v celoti, čaka! Upam, da se bo tudi ježek začel vsak dan prikazovati, pa ga bova, skupaj, opazovala, mu kakšno besedo porekla, in mu, v sladkanje, »drobtinico« jabolka, na primer, ponudila…

 

Nedolgo nazaj sem se vrnil iz trgovine, pa je zdaj hladilnik popolnoma pripravljen nate. In so v njem same takšne stvari, katere imaš rada. Resda sem tudi nekaj »meseka« in krompirja kupil, s katerima imaš, zaenkrat vsaj, neke »rahle« težave, a sem prepričan, da bova, družno, tudi s tem znala opraviti…

 

Tudi neko mešano pecivo, neke slaščičarske izdelke, sem kupil, čeprav je tudi piškotov, čokoladnih jajčk, čokoladic, bonbonov in »lizekov« dovolj pri hiši. Kakopak, da se ne bi našel, nekdo, ki bi nama ne-zdravo prehranjevanje očital, sem tudi za solatne zadeve poskrbel, ob njih tudi za marelice, mandarine, banane, jabolka in veliko, lepo »bunkico«. Prejšnja se je prav sladka izkazovala…

 

Sem tudi tisto rumeno »bunkico«, melono, hotel kupiti, a kaj, ko že na pogled povsem nezrele prodajajo, takšne, ki so brezokusnega okusa, v najboljšem primeru na neko celulozo spominjajo, pa bova raje počakala na to, da bodo najine »rožice« začele plodove dajati, in boš uživala sladkosti najinih, domačih melon…

 

So se že začele, te »rožice«, k tlom usmerjati, in obilno cvetijo, pomeni, da pridno skrbim zanje. A bo, kljub temu, potrebno še kak mesec počakati, preden bova začela ubirati sadove najinega dela. Domnevam vsaj, da bo tako.

 

Jutri bom pospravljal, in, ob vsem ostalem, brezplodnem, tudi tvoje igrače pospravil. Resda ne bodo dolgo pospravljene zdržale, le do tvojega prihoda, pa kakšno uro dlje, a nič zato, naju takšne zadeve ne motijo. Kolikor se na čem ne spotakneš, ali na kakšno kocko stopiš, brezcopatna, pa da potem tvoje solzice mirim, in te v (na)smeh prepričujem…

 

Pogrešam tvojo nezaustavljivost, navihanost, premetenost, tvojo radoživost in igrivost, čebljavost… tvojo crkljavost, tvoja »mene« in »tata gjabi«… pogrešam, ko mi, nasmejana, pred spanjem prepevaš neko pesmico, čeprav pri tvojem petju ene same besedice ne razumem, mi, ob tem, s prstkom »žugaš«… pogrešam svojega »klopeka«, ki se, zvečer in prek noči, tako stisne k meni, kot da bi vame želel zlesti, ali pa se prek mene uleže, da kar nekaj časa potrebujem, kadar drugače ne gre, preden se lahko »izkopljem«, ne da bi, pri tem, tebe zbudil. In pogrešam najina jutra, v katerih, malodane takoj, ko očke odpreš, s svojo voljo, marsikdaj tudi s trmo zastaviš, pa je kar nekaj časa potrebnega, preden se dogovoriva in se premakneva, denimo proti kuhinji, da ti z zajtrkom postrežem.

 

Ja, si svojevoljno, trmasto bitje, v nenehnem pogonu, pa me dobesedno ožameš, mi vse moči izpiješ, ko sva skupaj, a, kljub temu, ali pa prav radi tega, te pogrešam. Kakor pogrešam vse svoje otroke, le da se mi tisti večji ne pustijo več pocrkljati, bolj »odrasle« odnose od mene pričakujejo, medtem ko tebe lahko mečkam, faširam, amam…

 

Kakorkoli že, vse je nared, in samo še danes, pa en dan za povrh, in se bova videla. In spet bila skupaj, za cel teden, za neko drobtinčkasto večnost, ki pa tako prekleto hitro mine, da hitreje mogla ne bi…

 

Rad vas imam, otroci moji zlati!