Na poti k uničenju…

Želiš uničiti skupnost, državo? Uvedi »demokracijo«!

 

Obstajata demokracija in »demokracija«. Med njima so »malenkostne« razlike…

 

Značilnosti demokracije:

-          Njeni dejavniki se zavedajo dejstev, v okviru le-teh tudi samih sebe, lastnih ravnanj;

-          Zmožni so tudi predvidevanja posledic nekih odločitev, ravnanj, se izkazujejo z odgovornostjo;

-          Slišana je sleherna beseda, upoštevana tista, ki se kot najboljša rešitev, za skupnost, in posledično tudi za posameznika, med vsemi možnimi reševanji, in zgolj »reševanji«, izkaže.

Značilnosti »demokracije«:

-          Njeni dejavniki niti sebe ne poznajo, o sebi ne vedo, kako bi šele vedeli o svetu, o vsebinah, s katerimi se ukvarjajo;

-          Na osnovi svojega neposredno vzročno-posledičnega dojemanja, in ravnanja, so zmožni, morda, upoštevati neposredne posledice, a nikakor tudi tistih, ki na srednji in daljši rok nastopajo;

-          Pri odločanju zmaga beseda, ki največ glasov zbere, pa – upoštevaje, da v »ljudstvu« prevladuje povprečnost, in da je za njo značilna mentalna beda, sama všečnost zmagovalne besede še zdaleč ne predstavlja tudi njene primernosti, pravilnosti, uspešnosti!

 

Demokracija je, potemtakem, odgovornost odločanja, znotraj katere se tisti, ki ne vedo, s svojim ne-vem izkažejo, in raje molčijo, kot da bi skušali odločati.

»Demokracija« je popolna neodgovornost, splošna in povsod, v okvirih katere vsi »vedo«, da »vse vedo«, in brez zadržkov hitijo k nekim »po moje«.

 

Demokracija je usmerjena v dobrobit skupnosti, in šele naknadno, skozi ta dobrobit skupnosti, dospeva tudi do iskanja interesov posameznika.

»Demokracija« je usmerjena v iskanje dobrobiti posameznika, tistega »po moje«, in njemu primerljivih, sledečih, podpirajočih ga, potemtakem, v drugem koraku, tudi k interesom tistega »po naše«.

 

Demokracija je, da vsakdo sicer sme glas poda(ja)ti, a ga, kadar tako nanese, odgovorno ne poda, upoštevaje in spoštujoč neka pravila, nek red, vsem v dobro, četudi, na prvi pogled, posamezniku v slabo vpeljan.

»Demokracija« je vsi-vse-smemo, pri čemer v okvirih nekega »po moje«, in »po naše«, »jaz« in »mi« smemo krepko več od ostalih, in smemo tudi tisto, kar se proti pravilom, zakonom, redu izkazuje. In kar deluje »po moje« ter v nasprotju z zakoni, to… to ni nikakršna demokracija, pač pa najbolj običajna anarhija, neko povsem običajno stanje v Naravi, nek boj-za-pre/živetje, v katerem ima močnejši, zavoljo svoje moči, iznajdljivejši, zavoljo svoje iznajdljivosti, pretkanejši, zavoljo svoje pretkanosti, pokvarjenejši, zavoljo svoje pokvarjenosti… krepko prednost med sebi sicer povsem enakimi, vsebinsko gledano, a manj močnimi, iznajdljivimi, pretkanimi, pokvarjenimi… in se ta njihov manj močan… izkazuje predvsem, če ne celo, v tem, da, pač – priložnosti nimajo, da bi se v svoji dejanski, pravi podobi (po)kazali!

Da, oblast prav nič(esar) ne pokvari, le priložnost da, z vsemi svojimi »instrumenti«, za to, da se pokvarjenost kot pokvarjenost izkazuje, in izkaže!

 

Slednja čreda, slednja skupnost nagonskih bitij, potrebuje pastirja, ki obvlada neke svoje korenčke in palice. Ob tem pa zmore biti tudi človek… v nasprotnem se prehitro izkaže v (svojih in drugim) neljubih podobah tirana. Kar zna, in zmore, in to zlahka, biti sleherno nagonsko bitje, od običajnega nekega šefiča, ki bo maltretiral, ustrahoval, izrabljal… svoje podrejene, do samih »osvajalcev vrhov državnega aparata«!