Še ne…

Vetrovi so mi streho odnesli, del za delom so jo krnili, grabili, odirali in odpirali, jo najprej ponesli, proti nebu, da bi jo, hip za tem, z vso silo treščili ob tla…

 

Divje vode so mi spodjedle temelje, odnašale prst, v katero so se vkopali,  rile, se prerile in odrile, da so ječe popuščali, in se je praznina skoznje, dlan za dlanjo, razlezla…

 

Polzeče blato, ki je sprva počasi, nato vse hitreje v breg zagrizlo, da bi ga preoralo, razbrazdalo, iznakazilo, se mi je v zidove napotilo, da so popuščali, kriče, v svojem padanju…

 

Pokalo je in stokalo, se lomilo in sesuvalo, skozi okna, ki to več niso bila, so vse večje odprtine goltale stol, za stolom, kavč, in z njim ležišče postlano, mizo, tisto s krožniki in z jedilnikom na steklu izpisanem, in tisto z računalnikom, ki je brnel, poskakujoč v daljave, čakajoče v svoji sestradanosti, in goltajoče…

 

Koš za smeti, poln mojega življenja, je poplesaval vrh gostih, brezličnih valov, a se v svojem kljubovanju ni dal odpreti, da bi mi vsaj ščep preteklosti v rokah ostal…

 

In je pokalo, in stokalo, se lomilo, in sesuvalo, tonilo v brezno odprtega hrbtovja, ki je menilo stati, a mu ostati ni bilo dano.

In je tonilo, da je opeko za opeko žrlo, ko jo je, pred tem, do golega sleklo, da se je, sramežljiva, in v usodo vdana, v rdečico barvala, v vonj krvi, in znoja, predana žalostinkam nekega snovanja, udarjanega in pobitega, jemanega in zlorabljanega, kot da bi si s svojimi solzami naklonjenost nadoblačnih prosila. Zaman.

 

In mi je ostalo nebo, da mi v zvezdah noč prekriva, v oblakih dan varuje.

In mi je ostalo zelenje, da mi, s svojimi vejami, bežati ne pusti.

In mi je ostalo nekaj podob, globoko v mehkobo položenih, v toplem ovitih, da vsaj sled, drobna, tiha, mene nekdanjega ostane.

 

In so vetrovi polegli… vode se razlile… medtem ko se je blato zagrizlo v nekam naprej… in sem ostal, na krhkem stoječ, loveč ravnotežje, da me ne bi, še ne, polomljenih kril odpihnilo, splaknilo, pograbilo in odneslo. Še ne.