Ni čudeža…

Na upanja se opirajo, po vseh štirih hodeči, celo plazeči se, v nezmožnosti neupoštevani, v jarke prevrnjeni, tolažeč se, da pa le pride tisti nekaj, ki se bo s čudežem izkazal, ga z neba priklical, za tiste, in tistim, ki sami ne znajo, in ne zmorejo, da bi imeli, to, kar ne znajo, in česar ne zmorejo, vendar – ni čudeža, ki bi nevretenčarjem hrbtenico pričaral!

 

V upanju zastajajo, in gledajo, upajoč, da bodo ugledali, tisti nekaj, ki bo njih videl, jih celo prepoznal, a kaj, ko niti v najbolj umirjeni gladini mlake lastnih podob ne vidijo, in prepoznajo!

 

Vsakdo mora (najprej) zase poskrbeti, vsakdo mora (najprej) sebe imeti rad… »vedo«, tisti, ki imajo sami sebe radi, a do priložnosti ne dospevajo, da bi jih naredila… za karkoli-že, recimo za »uspešne«… in v hipu pozabijo na vsakdo-zase-poskrbeti, upajoč, da bo nekaj poskrbelo zanje!