Hlev…

Nekega dne se je odločil, da živali ne bo imel več prosto spuščenih. Moral jih je namreč zganjati vkup, tu in tam se je kregal s sosedom, čigava je katera, veliko časa je porabil, da jih je odvračal od njive, da mu škode ne bi delale, ko je hotel gnojiti, je moral dreke vsepovsod pobirati, pa še do poškodb je prihajalo, ko so se argumentirano podajale v uveljavljanje svojega po-moje. Kakorkoli že, sezidal je hlev…

 

Živali so bile sprva pridobitve vesele, čemu ne, nekaj novega, streha, ki ščiti pred vremenskimi vplivi. Tudi to, da so imele jasli vselej polne, jih ni motilo, vendar, s časom…

 

Navadile so se na hlev, postal jim je nekaj samoumevnega, običajnega, le – cel kup stvari v njem jih je začel motiti. Najprej pregrade, katere je postavil, da se ne bi bile med seboj. Nato privezi, ki so, kljub polnim jaslim, o nedemokratičnosti, celo o tiraniji pričali. Tudi z jaslimi ni bilo vse v redu, kajti – kaj pomaga, da so vselej polne, ko pa bi ti smukal malo tu, in malo tam, predvsem pa, bentiš, niti srati ne smemo, kjer nam prija!

 

Kakopak, živali so pozabile kako je bilo prej, ko jih je veter mrazil do kosti, jim dež spiral dobro voljo, ko so bile, v bistvu, v primeru neke nezgode kar dolgo same sebi prepuščene, nobene socialne varnosti ni bilo. Obenem pa so ohranile svoje večnosti, nebrzdano glad, fantazijske želje po lastni samoupravi, v kateri bo vsakdo glaven, seveda, in bo vsakdo po-svoje smel, v okvirih najmočnejšega po-moje, kakopak, in vse to so hotele izkazovati tudi v hlevu. Ne nazadnje je hlev »naš dom«! Že res, da nobene zasluge za njegovo postavitev niso imele, čeprav so se nenehno sklicevale na svoje neke prednike, na njih pomembne vloge, na tradicijo, vendar – če tu živimo, potem je naše, in tudi mora biti po naše…

 

Vrag je, ko združuješ nezdružljivo. Kmet bi rad imel urejen hlev, živali bi pa vsepovsod srale, da bi svojo demokracijo živele. Kmet bi želel preudarno gospodariti, pa sočasno skrbeti tako za živali, kot tudi za svojo posest, živalim pa je do posesti zgolj toliko, kolikor je od nje moč jemati, in vzeti…

 

Skušal je, kakopak, iskati neke kompromise, a je hitro ugotovil pomen tistega ponudiš-prst-ostaneš-brez-roke. Resda nekoliko prepozno, kajti pred tem je že odstranil pregrade, odpravil priveze, pa ugotovil, da nobena vzgoja prav nič ne pomaga, čeprav se živali, vsaka po-svoje, na neko domoljubnost, svojo, sklicujejo, a znajo biti te domoljubnosti tako nasprotujoče si, da jih pod isto streho ne kaže združevati. V bistvu je sploh vprašanje, če gre res za domoljubnost, ali zgolj za ljubezen do samega sebe, do tega, da – smeš srati vsepovsod, kjer, kadar in kakor ti prija…

 

Ne pričakuj ne uvidevnosti, ne zmožnosti dogovarjanja, ne poštenosti, ne dejanskega sobivanja tam, kjer lastna rit predstavlja edino dejansko vrednoto! In ne pričakuj, da boš brez privezov uspel žival pripraviti do tega, da bo vsaj osnovne neke norme upoštevala! Zato pa je žival.