Iz
doline sem se vrnil nekaj po dvanajsti, ko je sonce že prebilo oblake, Tudi v
tem letnem času zna dokaj neusmiljeno delovati, ko se upre v breg, pa sem se
hipoma odločil, da danes, po vsej verjetnosti, preskočim obrezovalska opravila…
Ko
sem hodil, prek parkirišča, proti vhodu v trgovino, sem zaslišal dokaj glasno
klicanje »gospod, gospod«. Pogledal sem v levo, nato še v desno, nikjer
nikogar, pa sem se obrnil, in zagledal srednjedobno žensko, nasmejano, ki je s
pospešenimi koraki hitela proti meni.
Mene
kličete, sem jo vprašal ter prejel pritrdilen odgovor.
»Oprostite,
ampak – ste vi gospod Vošnjak,« je pohitela odpraviti svojo negotovost, ko je
dospela do mene.
Da,
sem, že kar nekaj časa, sem ji odvrnil.
»Se
mi je zdelo, veste, prepoznala sem vas po sliki«…
Nisva
dolgo klepetala, pravzaprav sem bolj poslušal besede, ki so, kot potok, vrele
na plano, in izvedel, da je prebrala Vesolje, celo dvakrat, da gre za imenitno
knjigo, o kateri bi morali učiti, da sem fenomenalen…
V
sedmih letih, kar sem na tem koncu, je nikoli nisem videl, vsaj ne zavedam se
tega, da bi jo, pa niti slučajno niti pomisliti ne morem na to, da bi karkoli o
njej vedel, a mi je kljub temu slišano godilo, tudi radi tega, ker je pričalo o
tem, da ne gre za neko povprečno »civiliziranost«…
»Veste,«
sem ji dejal ob slovesu, »nikarte okoli preveč govoriti o tem. Znašli smo se
namreč v srednjem veku, pa ni priporočljivo izstopati in hvaliti izstopajoče.«
Kakorkoli
že, o svoji fenomenalnosti premalo vem, vem pa, da me fenomenalno bolijo roki
in hrbet, pa da si bom radi tega fenomenalno lenarjenje do jutri dovolil!
Ni komentarjev:
Objavite komentar