Utrinek

Ko večnost za večnostjo večnost utaplja,

škržati odlagajo v brajdah svoj spev,

v solinah potika za kljunom se čaplja,

kos čaka večer, da bo z vrha blestel…

Le puhaste sanje neba dlan gladijo,

potihnil je muren, žari sončen dan,

blag vetrc, ki bela ga jadra lovijo,

nalahno drseča čez modro ravan…

Pod borom, košata je senca, hladeča,

v daljave pogled mi raznaša oči,

in smola, da sreča  medi se, dišeča,

da duša, kot ptica, v višave leti…

Stegujejo roke prek polj artičoke,

se kmalu jim krone razprejo v okras,

na straži ciprese, visoke in sloke,

ki v nedra ujele premnog so že čas…

Bilo je, in bivalo zgolj da premine,

so leta razvila se v hrup, vsepovsod,

občasno se vračam, v nekoč, med spomine,

zastanem na poti, ki vodi od tod…

Prime v rime...

Črka se za črko prime,

spiše se beseda,

ta pa rada bi med rime

in tako razpreda:

Če zgolj sama bom ostala,

bom kot vse ostale,

vsaka zlahka je pognala,

redke pa obstale…

če pa pesem v ples me zvleče,

zmogla bi živeti

ter se, s kančkom dobre sreče,

med ljudi razpeti…

Črka s črko se oplaja,

da beseda zrase,

ko še z rimo vred zaraja,

s pesmijo razda se.

Kurbosvet

Svet vse bolj cirkuška arena,

nastopil, kaže, takšen red je,

da se domala vsaka bena

požene zlahka v ospredje…

Kaj vzgoja, kaj načela bridka,

zavrtost bi se odvrtela,

ne glava, je pomembna ritka,

pa funkcija bo zacvetela…

So populistične metode

edina prava bit tržišča,

rojevajo nove gospode,

in to naravnost iz – kurbišča!

Samo/kritična

Kako se zorenje razpleta,

se bik porodi iz teleta…

Še mlad sem hitel vražji svet spremeniti,

da zlo bi odmrlo, in vsem bi sijalo;

v sivini se kup je spoznanj zapisalo,

pa čakam zgolj dan, ko bom smel sestopiti…

…s te plehke vrtavke človeškega štetja,

ki v lastni se bedi oplaja,

ko rod za rodovi poraja,

za to zgolj, da žre radi žretja!

S časom...

Prek polja vleče se meglica,

in skoznjo sonce sili v dan,

počasi, v kapljicah pronica…

V podobah starih oživela

so leta upov, časi sanj,

v njih pesem, davno onemela…

Brsteče trate, razigrane,

kipele polne so želja,

za čas, ki zna sejati rane…

V grenkobi sreča sme končati,

kadar hiti, da se razda,

a nima komu se razdati…

Številne maske, raznorazne,

in tisti zase, svet vrti,

v zgodbe lažne, hladne, prazne…

Pa zlahka megla se prelije,

prek duše, prek srca, oči,

da le za redke še prisije…

Klon do klona...

Voljna koža, vitek stas,

mejkap preko maske,

ni preprek, ovir za nas,

trčeni do daske!

Onduliran svet razpok,

slavolok praznine,

krog za krogom zre v krog,

preden, krožno, mine.

Teče v čas tekoči trak,

klon do klona v klane,

ista pesem, le drug znak,

žene telebane.

Up se zbuja, in topi,

vselej polna čreva,

več kot nosi Svet ljudi,

Človek bolj sameva.

Obraz

Z obraza znoj znoji se prek oranja,

zarisale so brazde leta v čas,

in v vsaki nek spomin svoj del ohranja,

in v vsaki nek uspeh in nek poraz…

Gredo kot struge sušnega potoka,

počez, navzven in rahlo v vse smeri,

sipine smeha, otiščanci joka,

brez sonca in dežja nebo mrtvi…

Zarisale so dneve in večere,

še jutra, ki so tekla v nek svoj dan,

noči prečute, drobne vse zamere,

ko up ni bil po volji naravnan…

Zakladi skrinje zlate iz meglice,

brez njih zgolj v prazno prazno se vrti,

ni maske, ki budi nasmeh čez lice,

ni maske, ki dež zvabi iz oči…

Besede trpke rezale so v tkivo,

je hlad zamrznil cvet premnogih vej,

odmiralo brsteče je, igrivo,

na poti do neba, in še naprej…

V daljavi zvon za slednjega odzvanja,

že stokrat v mislih sem vso pot premlel,

bi znova vse, in znova vsa kesanja,

in spet razdajal raje bi kot vzel…