Z Malega brega razmišljanje…

Dolgo je tega, kar sem spoznaval zagrenjenost svojih staršev, pa tete in strica, nekega Šmita, in Menarta, tudi Pavčka (le-ta jo je dobro skrival pred »javnostjo«)… dolgo, kar sem o njih zagrenjenosti ugotavljal pri Nikoli Tesli, Bajronu, podobnih, da o Galileu, o tem, kakšen »srečnež« je bil med njimi, med mrgolečimi ne-bodi-kot-drugi, sploh ne (po)mislim… a kaj, ko pa mi nihče ni povedal, čemu so ti ne-bodi-kot-drugi takšni, kakršni so, pa da s seboj človeku zagrenjenost povzročajo! Ko bi poznal odgovor, od nekdaj, potem…

 

Ne, sam sem moral spoznavati in ugotavljati, ter dospeti do spoznanj, in je, tudi v te namene, že odteklo življenje, moje, v kraj, iz katerega ni vrnitve. Obenem pa – nimam česa popravljati, kajti človeku sta le dve možnosti dani, na tem nagonskem, neuvidevnem, sebičnem planetu, mnogokrat svinjskem, dobesedno svinjskem, planetu »ljubezni«, »bližine« in »topline«, pa »dobrote« in »poštenosti«. Ali postane eden izmed njih, teh ne-bodi-kot-drugi, in radi tega trpi, do konca svojega časa, ali pa ostane samemu sebi zvest, človek, popolnoma drugačen od vseh njih »pametnih«, in zaradi tega tudi odtrpi do konca. Tretje ni, ne moreš biti malček čist in malček umazan, malček moralen in malček skrajno izrabi-sleherno-priložnost…

 

Dopoldne sva »morala« iti na Mali breg, in tam sem pogled »napasel« na asiminah. Leta nazaj sem jih posadil in šele nedavno so se začele izkazovati z rastjo. Za eno sem bil celo prepričan, da se je posušila, a me je pred kratkim presenetila, iz gomoljev je pognala približno petnajst centimetrov visoko stebelce…

 

Bom sploh dočakal njih plodove, sem pomislil, za nekaj trenutkov, ali pa bo tako, kot se je zgodilo z večino, malodane z vsem, kar sem sejal in sadil, in kar se je v popolnem nasprotju od načrtovanega izkazalo?! Ni dobro med sebičnostjo uvidevnost deliti, in dobroto, ni dobro med večno prilagajajočimi se hoditi z roko v roki z načelnostjo, s poštenostjo, ni, kajti – bolj kot boš drugačen od njih, bolj bodo poskrbeli za to, da ti življenje »polepšajo«! Ne gre drugače, a človek le k človeku sodi, dočim ostalo…

 

Smolo imam, vse, kar sem (s)počel, sem (s)počel v nič, malodane vse. In imam srečo, kajti zadovoljstvo sem, vselej, iskal, in našel, v početju, ne v njegovih sadovih. Mnogi od teh sadov, tako drugačni od tistih želenih, so samo pljuvali, tolkli, teptali, da danes ne morem drugače kot ugotavljati o tem, da mora biti z večnimi samaritani nekaj hudo narobe! Ni res, da si vsakdo zasluži dobrote, le tisti si jo, ki jo sam premore, ki drugače ne zna kot tako, da sebe v neko ozadje postavlja, živeč za neke druge! Vse ostalo… si zasluži le tisto, kar sleherna sebičnost zmore od sebe dati, takrat, kadar ji tako (za)prija, seveda, in kadar sebe z dajanjem ne ogroža, v ničemer. Prevečkrat sem že njih izkazovanja pojasnjeval, da bi takisto počel tudi v tem zapisu…

 

Življenje teče dalje, pravijo, človeku v trpljenje, iz roda v rod, tvorcem svinjaka pa v svinjanja, v žretje, v razkrajanje vsega tistega, česar niti poznajo ne, česar, še zdaleč, vredni niso! Nič čudnega, da se »svet« nenehno za neke svoje pravice in svoboščine poteguje, ne nazadnje za etično sobivanje, ko pa… v svinjaku enega samega pogoja, potrebnega za kaj takega, ni, in ga tudi biti ne more.

 

Kar sem dočakal, to sem dočakal, je bil samo-odgovor na vprašanje o plodovih asimin, in večina dočakanega je samo tolkla, mi »hvaležno« vračala za vse, s čemer sem skušal na noge dvigovati, pomagati, boljšati, lepšati! Ko svinji ponudiš koruzo, pazi na roko, da brez nje ne ostaneš!

Ni mi, da bi karkoli dobrega še pričakoval, če pride, kot neka pomota, prav, v nasprotnem bom preživel, kolikor še bom, s tem, kar sem že dočakal. Le z nekoliko drugačnim odnosom, kot sem ga poprej izkazoval. Da, do človeka, do dobrote, bom, še vedno, tisti od-nekdaj jaz, do drugačnega pa… za bedaka se še pustim narediti, da pa bi me za idiota delal, ne, te priložnosti pa nikomur ne dam!

V nasprotnem bi utegnilo biti »nerodno«…

Ko mi nekdo zasvinja življenje, takrat naj upa, da me nikoli več ne bo potreboval. In naj se mu upanja uresničijo.

Lep dan…

Kljub dežju je preživela lep dan, in jaz z njo. Za to ne potrebujeva veliko, imava drug drugega, in predvsem odsotnost slehernega svinjskega.

Navihana razbojnica tatina, ki se, v hipu, spremeni v medasto giskico, in se, kot klopek, stiska v objem, kakor da bi najraje pod kožo zlezla. Ne ve, ali pa tudi, da je že pod njo. In da sodi med tiste štiri, ki so tati vedno na prvem mestu, daleč pred vsem ostalim. Krepko daleč in še dlje.

Tistega »preklete svinje«, ne, tega pa nisem pred njo izrekal. Je še premajhna, da bi ji o tem pripovedoval. Pride čas tudi za to, pa tudi sama bo imela priložnost ugotavljati.

Sladko zdrava malica…

Kolikor ji je potrpljenje dopustilo, toliko časa sva obirala z grmičev šmarne hrušice. In nabrala neko, za Malo vsaj, solidno količino…

 

Ti plodovi so bogati s številnimi vitamini, obenem pa čistijo organizem, delujejo kot antioksidanti. Že sami po sebi so, ko so zreli, dovolj sladki, vendar… ker sem mednje pomešal tudi nekaj plodov sibirskih borovnic, in ker so le te malček kiselkaste, sem ji nabrano »začinil« z žličkama sladkorja…

To, da je bila malica zdrava, o tem ni dvoma, če pa je bila tudi okusna… ne vem, a kadar nekdo žlico poliže…

Ko dar boli…

»Bila sta daleč spodaj, pa se nismo mogli pozdraviti ob najinem odhodu. Tam, kjer sem včeraj pustil drva, tam te čaka nekaj, za kar sem prepričan, da ti bo prišlo prav. Naj bo to v znak moje hvaležnosti za vse…«

Približno takšno sms sporočilo sem prejel, od Oliverja, po tem, ko je, skupaj s sinom, odšel, in ko sva se Mala in jaz vrnila z nabiranja plodov šmarne hrušice…

 

Kakopak, šla sva pogledat, kaj je pustil, in že ko sem zagledal embalažo, sem vedel, da gre za dereze. Sebi je enake nabavil in izkazale so se kot odlične, med košnjo na bregu…

 

Vedno sem raje daroval, kot prejemal darove, obenem pa…

Že res, da sem Oliverju lani podaril nek komplet za tehnično risanje (zanj bi na bolšjaku, bržčas, lahko tudi nekaj sto evrov prejel), že res, da nadzorujem njegove sadike paradižnika, jih pričvrstim, kadar jih veter poleže na tla, pazim, da ne ostanejo brez vode, že res, da imam do njega in njegovih povsem drugačen odnos, kot do večine, do tistih nekih drugih…a je res tudi to, da se z identičnim odnosom oni izkazujejo do mene, in je res, da mi je, lani, denimo, občutno količino lesa podaril, in je tudi letos že zastavil s takšno prakso, pa dejansko ne vem, kdo bi komu »moral« biti hvaležen, oziroma, če malček razmislim, mislim, da je on mene krepko bolj »zadolžil«, kot pa jaz njega, čeprav – gre za nek povsem običajen odnos, znotraj človeškega sveta, in za povsem običajne, docela samoumevne stvari, za katere nikomur nikogar ni potrebno prositi, pač pa se dobesedno same od sebe dogajajo…

 

Ja, takšnega soseda imam in, ja, ne vem, a se mi zdi, da bova zadevo krog derez še malček dogovarjala…

Kaj bi brez nje?!

Lahko bi prepolovil deblo, in prepolovljenega, skupaj s celimi vejami, pripeljal, a Oliver ne bi bil Oliver, ko ne bi lesa razrezal na uporabne kose in jih lepo zložil pred najinimi dvoriščnimi vrati…

 

Po njenem zajtrku, če je tako moč reči štirim kockicam čokolade in kakavu, sva zavihala rokave…

Najprej sva pomila posodo, od včeraj in od današnjega jutra, nato je, povsem sama, zalila najin mali »vrt«, potem pa sva se podala pospraviti drva pod streho. In ji ni bilo dovolj, ne, še »okopavanja« kakija se je lotila…

 

Po delu prija sprostitev, pa se je zaslišal njen »gleva pa-pa«. In sva šla, ter ugotovila, da ni več treh konjičev, pač pa so štirje, saj tudi letos žrebe lepša poglede…

Ob cesti sva našla jagode, da se je sladkala z njimi, nato pa sva se, na njeno željo, vrnila domov, pa sva pobrisala in pospravila posodo in se podala na Veliki breg… preden sva se lotila priprave kosila. In tudi popoldanski čas je minil skladno z njenimi željami ter v skupnem zadovoljstvu…

 

Resnično ne vem, kaj bi brez nje. Sodi med redka bitja, katerim se ne potrebujem pojasnjevati, pač pa sem jim natanko takšen, kakršen sem. Med redka bitja, za katera sem pripravljen, če je treba, tudi crkavati, in so povsem drugačna od tistih, zaradi katerih vse svoje življenje crkavam.

Da, eno mojih sonc.

Ob Mali…

Malo je doma. Ob njej, z njo, prav zaradi nje smem delček samega sebe živeti.

 

Je nepotvorjeno bitje, povsem, spontano, iskreno, dobro, polno zaupanja, in tudi naivnosti, značilnosti, ki v človekovem svetu pomenijo odlike, v svetu dvonogega govna pa postanejo hibe.

 

Preveč sem tega govna spoznal, da ne bi vedel o njegovi sebičnosti, neuvidevnosti, pogoltnosti, o smradu, iz katerega je sestavljeno. Cilji jim opravičujejo sredstva, za dosego izpolnitve lastnih želja so pripravljeni na marsikaj, in tudi na to, da izkoriščajo, uničujejo krog sebe.

 

Deljena so moja mnenja, moja upanja, glede Male. Po eni strani želim, in upam, da ostane človek, po drugi ne želim, da bi, prav zaradi tega, trpela med vsemi govni. Med vsemi svinjami, za katere se ji niti truditi ne bo treba, da bi jih našla, toliko jih je, in krog nje prevladujejo.

 

Da, prav zavoljo nje smem vsaj delček sebe živeti, biti to, kar sem…

 

Danes sem ji pripravil presenečenje, zastavila sva namreč z letošnjo peko na žaru, pa – ker je bil dan vetrovno neljubezniv, sva to kar v kuhinji naredila.

 

Popoldne, proti večeru pa… dolgo sem jo prepričeval, preden je poskusila plod šmarne hrušice, in, ko ga je – nisem ji smel nabirati, da bi iz moje roke jemala, pač pa sem ji veje upogibal, da se je veselo »pasla« na njih. Kdo bi vedel, koliko časa bi, ob njenem »lad 'mam to«, trajalo veselje, ko se ne bi iznenada začela jokati, češ da jo peče jezik…

Kaže, druge možnosti namreč ni, da je z neko »bunkico« v usta ponesla tudi mravljo, in jo je le-ta ugriznila. Kakorkoli že, pohitela sva proti hiši, kjer je popila nekaj soka, in zadeva je bila rešena. In spet sva se odpravila na Mali breg, tokrat h krepko bližjem grmu, kot je bil tisti, na katerem je, prvič v svojem obstajanju, hrušico podrobneje spoznala.

 

Jutri bova, domnevam, poskusila pospraviti drva… Oliver je, znova, odstranil neko drevo, in lepo narezane kose pripeljal pred najina vrtna vrata. Tokrat so kosi krepko manjši, kot so bili od breze, pa bo Malo lahko bistveno bolj sodelovalo, pri delu, kot je prejšnjič, predvsem pa… verjetno obstaja možnost, da se bo v obe smeri peljala, v samokolnici…