Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Hudič je, kadar se iz napak učiš – delati nove.

S poti navzdol…

Ne imeti je bolje kot izgubiti, predvsem pa je bolje kot imeti lažno.

 

Ni zlata, ki zmore iz praznega vredno narediti.

 

Pod masko noči je vse čisto, a tema sonce pogoltne.

 

Če ne iščeš, ne najdeš, če iščeš, najdeš kar nisi iskal.

 

Pravijo, da je sestop težji kot vzpon, vendar ni, ti pomagajo.

Ob gori medu…

Predstavljaj si trato,

v soncu vso zlato,

cvetočo, pojočo,

v rádost rastočo…

 

Predstavljaj si ptico,

veselo žgolico,

ki leta, da v krila

nebo bo ovila…

 

Morda še studenec,

ki žubor tke v venec,

da z njim okrašeno

bo v pesmi čaščeno…

 

Pa zvezde zlatice,

neba bisernice,

ki na potovanje

pozivajo sanje…

 

Vse to si zamisli, ob gori medu,

ki zase ti sploh ni ga brati,

in željo, da vse, kar peljalo bi k zlu

le k sebi želiš popeljati…

 

Potem pa razmisli, ak' moč ti je dana,

če zmoreš zares rad imeti,

ker, veš – meni zdi se ljubezen zlagana,

povsod tam, kjer zase hitite živeti!

Prosim, popravite definicije!

Da, znanost naprošam, naj ugotovi, da doslej ugotovljeno ni ugotovljeno, vsaj kot pravilno ne, in naj svoja dognanja prilagodi občemu »védenju«…

 

Najprej naj popravi definicijo razuma!

Po obstoječi je namreč razum (celovito/kompleksno mišljenje) sočasna zmožnost enostavnega mišljenja (pameti) in abstraktnega mišljenja, in s tem mora biti nekaj narobe, glede na to, da osem milijard ljudi obstaja, in da absolutna večina NE premore zmožnosti abstraktnega mišljenja…

 

Nato naj popravi definicijo človeka!

Po obstoječi je namreč človek razumsko bitje, in glede na to, da je za razumskost značilna umnost, in ne ne-umnost, obča, bi bilo pravilneje zapisati, da je človek ne-umno bitje. Zanemarimo malenkost, ki govori o tem, da neumnejšega, med vsemi obstoječimi, ni.

 

In tudi »jezikoslovce« bi poprosil za pomoč: naj že enkrat pojasnijo »ljudstvu«, da je tista predpona »ne« v bistvu zgolj neke vrste besedni okrasek, ki nobenega sporočilnega pomena nima… pa ni razlike med ne-umnim in umnim, ne-razumskim in razumskim, ne-sladkim in sladkim, ne-strokovnim in strokovnim…

 

V kolikor boste prisluhnili moji prošnji, se vam, v naprej, zahvalim, kajti – prispevali boste k odpravi moje zmedenosti, v kateri ne vem do kdaj bo bebavost nadaljevala s svojimi modrovanji!

Pamet, kazen vseh kazni…

Ni hujše kazni za planet, kot je – pamet!

 

Pravijo ji, strokovno, tudi enostavno, praktično, neposredno vzročno-posledično mišljenje, in njeni imetniki so prepričani, da je isto kot razum, čeprav je med obema za vesolje velika razlika…

 

Ko jo je »bog« delil, je bil širokogruden, ni mu je zmanjkalo niti za polža, medtem ko je z razumom škrtaril, pa ga je podaril samo tistim, kateri mu, v svoji polni razumski zmožnosti, pravijo – Narava…

 

Da, ta Narava je popolna, kakopak tam, kjer obstaja sama po sebi, in ji niso neka naključja zmešala štren. Denimo naključje, kakršno je bilo, ko se je človek z živaljo spečal, pa iz naravnega nekaj ne-naravnega, od narave ne-danega ustvaril. In v svoji popolnosti se, Narava, povsem razumsko izkazuje, zaradi česar je, povsod med silno pametjo, ustvarila nasprotja, takšna, ki medsebojno drugo nad drugo gredo… pa je, na primer, poleg »živine« ustvarila tudi zveri, da si medsebojno številčnost uravnavajo, in s tem preprečujejo edini dejanski »dosežek«, katerega je pamet zmožna – uničenje! Si predstavljaš kako bi izgledalo živetje, ko ne bi bilo lisic, volkov, medvedov, levov… in tudi trave, nasploh zelenja ne, ker bi ga travožerci do konca požrli?!

 

Da, Narava je umna, pa je tam, kjer je smela sama o sebi odločati, vse naredila v nekakšnih krogih, v prehranjevalnih verigah, v katerih sleherni člen nad drugimi bdi, in jim ne pusti prek začrtanih meja. Tam pa, kjer se je človek, v svoji neizkušenosti in, posledično, nevednosti, podal po svoje urejati, se v bistvu postavljati-nad-Naravo, tam pa je zadeva povsem drugačna, tam pamet, pardon, neumnost, nekih posebnih omejitev ne pozna. In temu »tam« se, z drugo besedo, pravi »človeštvo«, zadevščina, sestavljena iz nagonskih bitij, človejakov…

 

Pamet je zmožna razreševati neke preproste probleme, o katerih se mora najprej vsaj osnovnega naučiti, in naučeno razumeti, obenem pa je ne smejo spremenjene okoliščine (drugačne od tistih, v katerih se je naučila soočati se z neko težavo) presenetiti, kajti daljnosežnejšega mišljenja, v podobi ugotavljanja posledic posledic posledic, ni zmožna. Prav tako ni zmožna ugotavljati vzrokov vzrokov vzrokov, zaradi česar se, v primeru »človeštva«, tudi »uči« zgodovino zato, da se iz učenja – ničesar ne nauči! Pa pridno »ponavlja« zgodovino, ko jo v krogih vrti, natanko tako, kot svojo zgodovino vrtijo v krogih neke mravlje, ali katerekoli druge živali…

 

Pamet je sicer zmožna dospeti do ugotovitve posledic nekih ravnanj, a šele takrat, ko so te posledice že dejstvo, in jih ni več moč preprečiti. Pa ugotovi*, denimo, da je s pesticidi tako zastrupila prst, da na njej ni moč poljščin pridelovati, in ugotovi*, da je Temza tako onesnažena, da v njej ni več tistega običajnega živetja, in ugotovi*, da plastični proizvodi ogrožajo naravo, medtem ko pridno taiste plastične izdelke na veliko uporablja, po načelu NE-skrbnega gospodarja… in vse to ugotovi*, kakopak, s pomočjo ne-pameti, s pomočjo razuma, ki takrat, ko je že uničeno, celo do te priložnosti dospe, da mu je puščeno reševati nastala stanja…

 

Pameti, njenih (ne)zmožnosti, NI moč spreminjati, lahko jo sicer učiš, da bo znala tisto, kar ji prav pride, kolikor toliko s pridom uporabljati ZASE, ne da bi se pri tem zavedala tega, kaj s tem početjem-zase počne celoti, skupnosti, in tega, da se bodo posledice tega početja slej ko prej vrnile, v podobi nekakšnega bumeranga, ki jo bo lopnil po glavi. Pa jo lahko naučiš v obstajanje obilno rodečih rastlin, v to, da na veliko, v pogoltnosti, takšne rastline sadi… preden spozna, da so njihova semena jalova in zgolj za enkratno uporabo. In se takrat, ko so malodane že vse poprejšnje, »naravne« vrste iztrebljene, odloči za to, da bo »banke semen« ustanavljala… in bo gromel tisti »kupuj slovensko« po tem, ko slovenskega malodane več ne bo…

 

Kadar pamet odloča, takrat vidi samo zadnji vzrok in prvo (pa še to samo DOMNEVANO!) posledico, ne zmore pa videti širšega spektra, pa da bi neposredne in predvsem posredne reakcije predvidela. Kadar pamet odloča, takrat velja tisti sto-babic-kilavo-dete, ki priča o tem, da so babice morda babice po letih, svojih, nikakor pa po znanju babištva, kajti – ni boljšega, kot je takrat, kadar sto strokovnih odloča, bodo najboljšo rešitev našli, kadar pa sto »strokovnih«…

 

Pamet se niti same sebe ni zmožna zavedati, pa ni nič čudnega tudi to, da ima DVOJNA merila, ena zase, in za svoja ravnanja, druga za vse ostale. Pa utegne biti še takšna grdobija nekaj povsem normalnega, nespornega, kadar »meni« korist prinaša, in obsodbe vredna, v nasprotnih primerih. Zato tudi ni nič čudnega, da se vetrovni-prilagodljivci razglašajo za poštene, moralne, pokončne… pa čeprav se izkazujejo z značilnostmi, ki samo o ne-poštenosti, ne-moralnosti, ne-pokončnosti govorijo…

 

Pamet v bistvu »rešuje« težavo zato, da iz nje še večjo, ali več težav naredi! Zgolj zaradi tega je moč spremljati, v svetu, zadevščine, ki se nenehno ponavljajo, resda na različnih tehnoloških ravneh, a vsebinsko ene in iste, čeprav – tam, kjer obstaja razum, tam se rešitev izkazuje v podobi odprave težave. In samo pamet »ve«, da zmore biti »suverena«, sama-o-sebi-odločujoča (to, bojda, suverenost je!), čeprav je prek glave v dolgove zakopana, čeprav je od dobre volje nekih drugih odvisna. Kakopak, kadar je »suvereno« ubogljiva, in se odloča tako, kot je od nje pričakovano…

 

Neke svetle bodočnosti ni pričakovati, zanesljivo ne, vsaj dotlej, dokler bo pamet odločala. Nima moči, da bi na temelju argumentov poslovala (za to je potrebno dejansko razumevanje, dejansko znanje), pa rada sega po argumentih moči. To pa zna biti sila problematično, tam, kjer ima več držav toliko sredstev za uničenje poznanega nam sveta, da ga lahko nekaj stokrat uničijo (vrag ga vedi, katere so zadolžile, te države, da bodo še naprej pritiskali na ustrezna stikala, po tem, kakopak, ko bo že prvič vse uničeno?!), tam, kjer zmore povsem nepredvidena nesreča sprožiti prvi udar, in tam, kjer razmišljajo o možnosti, da bi »zgolj« lokalno uporabili tovrstno orožje. Skratka tam, kjer moč, nadvlada, izsiljevanje, beseda orožja… krepko bolj deluje, kot nezmožnost pogovora/dogovora… nezmožnost medsebojnega upoštevanja… nezmožnost dejanskega sobivanja.

 

Razvoj gre, v rokah pameti, v nazaj! Pa ne samo po vprašanju ne/delovanja nekih pripomočkov (banalen primer: če zmanjka električnega toka, takrat, ko nakupuješ, ne boš mogel kupiti, ker »ročnega« zaračunavanja trgovci več ne poznajo), pač pa predvsem po vprašanju vse bolj NEDELUJOČIH možganov, ki, znova banalen primer, brez uporabe računala niti osnovne poštevanke več ne zmorejo! Ko pa pomislim na »vrednote sodobne razvitosti«, na tisti poln-vamp (v neposrednem in posrednem pomenu), na eni strani, ter na omejenost, fizično, naravnih virov, na drugi... na to, da s tehnologijo tistim, ki drugega dela, razen izvajalskega, niso zmožni, taisto delo ukinjajo, pri čemer že tako ne vedo kam bi s prostim svojim časom... na dobesedno dekadenco Zahoda, v kateri je SEBI na najvišjem mestu, in si manjvreden, v kolikor manj poseduješ (nekih občih »vrednosti«)… ne, ko na vse to pomislim, takrat lahko samo takole zapišem: v kolikor zadeve ne bodo spravljene v red, v kolikor odločanje ne bo dospelo v roke razuma, pa čeprav se bo s tem »demokracija« med neke neljube spomine zapisala, v takšnem primeru bo že osnovno preživetje postalo čudež!

 

Da, med pametjo in razumom je neopisno velika razlika, tako velika, da je pamet NE-um, NE-um pa govori samo o – neumnosti…

 

Ko ne bi, v daljni preteklosti, prišlo do neljubega naključja, bi danes »človeštvo« živelo v svojem naravnem okolju, »malček« drugačnega izgleda resda, kot ga zdaj premore, medtem ko bi se človek podajal na vikend-pakete po vesolju, ne da bi poznal trpljenje, povzročeno s pomanjkanjem hrane/vode/zdravil/zdravnikov, kaj šele trpljenje povzročeno v podobah raznih vojn…

Kjer krt leti, ptica pa v zemlji rije…

Priznam, nemalokrat me zbegajo, celo toliko, da se sprašujem, če sem butast, brez zmožnosti razumevanja, takrat, ko…

 

… pravijo, da so iskreni, obenem pa vedo, da je potreben čas, preden nekoga spoznaš…

Bentiš, jaz pa sem mislil, da je iskrenost sproti prepoznavna!

 

… pravijo, da so sposobni, uspešni, zadovoljni, obenem pa nenehno k sosedu gledajo…

Bentiš, jaz pa sem mislil, da tako samo nesposobna, goltava zakompleksanost počne!

 

… pravijo, da vselej vedo, in se pravilno odločajo, obenem čez tiste grde-zgoraj bentijo…

Bentiš, jaz pa sem mislil, da samo butci butce izbirajo!

 

Kakopak, še bi se dalo, malodane o vsem, zapisovati kako pojma nimajo o tistem, kar poznajo, in kako vidijo, ko niti sebe niso zmožni videti, a tam, kjer krti letajo, ptice pa rijejo, tam ni dobro preveč v normalnost drezati, prehitro bedak izpadeš…

Prevroče…

Rad imam poletje, in čas, ki njegov prihod naznanja, kljub komarjem, obadom, klopom… kljub vročini, ki mi je bistveno ljubša od mrazu, a se ji kljub temu umikam, vendar…

 

Lahko bi že ob šestih zastavil, tudi prej, danes, s košnjo, a nisem hotel z ropotom v sosedovo spanje posegati, ne vem kako čvrsto spi, ne vem, kako ima hišo zvočno izolirano, pa sem počakal do osme, misleč, da mi bo vsaj do dvanajste zdržati…

 

Začel sem z odpetim flisom, a ga po desetih minutah odložil ter nadaljeval s kratkimi rokavi, vendar kljub temu ni šlo dlje kot do petnajst pred deseto, ko sem, ves premočen, prizadevnost opustil, in pospravil košnjo do kasnejših ur. Ne gre, sonce že občutno svoje žarke prek brega razliva…