Prek lic neba...

Oblak se razvleče,

in trave dehteče

nabirajo vetrič, vre v ples zelenóst,

samotnik vrh grička,

pod njim pesem črička,

povzpela se veja v nebo je, kot most…

Vse njive orane,

v razlikah sejane,

pestrijo, medijo, pogled se topi,

se cesta, prašnica,

kot brazda prek lica,

izgublja v času, za grič ubeži…

Kdaj že, davno mlada

imela sta rada

kotiček, ki svetu se v miru je skril,

potoček trepeče,

o njiju šepeče,

nekoč ju v objemu je svojem hladil…

Samotnik sameva,

in v senco odeva

bel kamen, ki njuni je zgodbi klesan,

oblaku solzice

zdrsijo čez lice,

kot da ob spominu bi stožil se dan…

Trav(n)a...

V anketi splošni se je znašla krava.

Gospa krava, ste za to, da legaliziramo travo?

Neposredna in preprosta, krava pač, kot krava:

I, seveda, trava, to je tisto pravo!

Brez trave, radosti prežvekovalne,

bi tudi me, krave, ne bile ustvarjalne...

Misel

Misel steče, misel šviga,

željo greje, voljo dviga,

misel buri, rajajoče,

vzame, da, prav vse, kar hoče.

Včasih zamori jo slana,

zagreni, vsa poklapana,

drugič spet, če bi toplila,

s soncem bo nebo zlatila.

Misel misli, si zamisli,

včasih zgolj da posanjari,

tudi v prid če ne izmisli,

glavno, da hote ne kvari.

Trkljačke

So trkljačke

hude mačke,

ko trkljajo v sončen dan,

razigranke,

petke tanke,

bolje več v nebo, kot manj…

Krilca sladka,

znosno kratka,

vabijo v potep oči,

vetrič zmore,

pripomore,

da še bolj se vid medi…

Majčke vzorne,

lahke, borne,

druga koža prek oblin,

izrezljane,

naravnane

zgolj za zbujanje skomin…

Sem za cvetje,

sonca gretje,

zlahka zmorem brez snega,

lepši dan je,

ko trkljanje

zatrklja in posladka!

Napoleon

Tam, v "Polju", v Ljubljani, sila vztrajno,

nek vrli mož na srcu dlan drži,

in se, kot dan za dnem, prav običajno,

sprašuje, kam vojaki vsi so šli...

Ta vrli mož je v svojem, prav normalno,

navadil se je sebe, sproti kar,

kot pav razteza držo zmagovalno,

Napoleon je, silne vojske car…

Kakopak, sebi zlahka običajen,

vsakdanji, in normalen, dvoma ni,

le tega, revež, ni še dobro vajen,

da vojska se krog njega ne drži…

Po svetu je veliko zmagovalcev,

v neštetih vrstah, vsak o vsem vse ve,

dvomiti ni v spoznanja modrovalcev,

se sproti pridno za nazaj uče…

Jih je kot listja, skorajda kot trave,

napoleonska širna je ravan,

uradno so še, bojda, trezne glave,

a niti ne tako od »Polja« stran…

In zre, Napoleon, svojo normalo,

ko zbere vojsko krene spet v napad,

vsi norci, kar jih zunaj je ostalo,

pa zlahka svet poganjajo v prepad.

Trikotna

V Bermudskem trikotniku izginjajo plovila.

Vrag vedi, kakšna je tam čudna sila,

ki ladje in mornarje, frčoplane,

s komarji vred, menda, tuzemstva stane?!

Trikoti so, nasploh, nevarna tema!

Prav v njih se marsikakšna učna vnema

ob kot spotakne, sanje vse izniči,

ko si z neznanjem pota zakoliči…

Na vse življenje zre trikot prežeče:

On s prvo, a oči za drugo meče,

pa če tej drugi prva je všečna,

in če za vkup sta, on je stvar presečna.

Matematična

Če je ena deljeno z ena res zgolj ena,

potem je to, po logiki, prav čudna stvar,

ker – vsaka reč, karkoli že, ki je deljena,

razraste se, sama od sebe, najmanj v par…

Prav vsak obraz, zgolj za primer, ima dve lici,

še v nos prek lukenj, običajno, dveh diši,

zlasti takrat, ko se, na eni sami špici,

klobasa vsaka, če poštena je, deli!

Pravilneje bi, potemtakem, znalo biti,

no, vsaj tako v razmislek se podajam sam,

da je lepo, če eno zmorem podeliti,

pa tudi tebi v tej delitvi nekaj dam!