Beše to u neka lepa vremena

Jednom, davno, još davnije, ja sam bio buva,

takva buva što se verno drži svoga pseta,

voleo sam topla leta, sunčana i suva,

nema buve kojoj krzno u vrućini smeta…

Moje pseto beše glavno barem u tri sela,

bole ga za javno mnenje, ravno mu do neba,

svaka bi poštena buva baš za njega htela,

al ga zadržah na kratko, taman kako treba…

Šetali smo tamo amo, dobro pili, jeli,

jaki mogu preko svega, pa i preko ruba,

ma, bilo nam je taman tako kako buva želi,

ima argumenata žestokih u oštrini zuba…

Oko nas bi uvek gužva, gusta kao tama,

svi se guraše duboko psetu ispod repa,

oni bi, kada bi smeli, hteli svi sa nama,

nema kera kome koska, čak i tuđa, smeta…

Uz mog džukca i ja stigoh pravo u elite,

imao sam udvarača bezbroj, pa i više,

svi bi oni preko mene za svoje profite,

svaka glad poštenje opšte sa lakoćom briše…

Beše lepo, nekad, davno, u ona vremena,

ali šta ću, sada vlada demokratsko stanje,

svaka buva danas želi biti uvažena,

a za ždranje džukelama manje i sve manje…

Da ne bo nesporazuma...

Ovcam odnesem sena. Rade ga imajo, v dneh, ko trava še ni dosegla svojega polnega okusa. In se ga lotijo, tudi po več ur, ko jim ga prinesem, vendar...

Namestil sem ga, in krenil navzdol, po pašniku. Koke so že drug dan v izpustu, pa sem šel, za vsak slučaj, na obhod, da ugotovim, če je katera jajce odložila, nekam, v travo...

Dodo, kot zvest, dresiran kuža, tik za menoj. Sledi, pa - kamor jaz, tam tudi ona. In še nisva povsem do dna pašnika dospela, ko že pridrvita Dada In Didi, takoj za njima pa še preostali trije, ovnič in ovčici, mlajši, katere sem dobil naravnost s pašnika, na pašnik, pa se še nismo najbolj socializirali...

Prve tri se gnetejo krog mene, pa čohaj, izmenično, eno, pa drugo, tretjo, in spet k prvi...

 

Opravim z ovcami, in s pašnikom, pa sedem, da malo predahnem, na stopnico. Glej ga vraga, najbližja rjavka, koka, se stisne k meni, in jo božam, ona pa, od ugodja, zapira oči. Tu in tam kljune, zdaj v ta, kasneje v nek drug pasji nos, ki se preveč približa, vendar - crkljanje teče v polnem teku. Malo kasneje se ponovi zadeva, z drugo koko, pa...

 

Cucki... če zginem za pet minut, me pozdravljajo, ob povratku, kot da se celo večnost ne bi videli. In mačkonarja nista kaj bistveno drugačna...

 

Priznam, godi, zelo godi, ko vse to gledam in doživljam, ampak - na marsikaterem področju sem, v preteklosti, dokazal zmožnosti, in uspešnost, in to tam, in s tistim, kjer, in s čemer, občost nikdar ne bo uspevala, pa če nešteto svojih živetij odživi, danes pa... danes pa se ukvarjam z ovcami, kokošmi, z drevjem in s trtami, medtem ko se tisti, ki niti za ovce in kure niso sposobni, ukvarjajo s tem, da času podobo krojijo!

 

Benti "demokracijo", teh, nagonskih bitij, nerazumskih, še zlasti zato, ker - ko začnejo, enkrat, živali o sobivanju odločat, takrat je začetek konca civilizacije, kakršnakoli že ta je!

 

Pa malo rožic, prek bebavega dreka, ki se je sicer čez Svet razlil...

Plovio je mornar nebom

Jedan mornar usred žita smirio je snove,

plovio je nebom plavim, budio je ptice,

nestalo mu sunca, snage, za puteve neke nove,

da prošeta želje skitalice…

 

Čak i vetrovi su stali, začas, u tišinu,

suza može da poteče kada se ne briše,

nikad više svojim brodom neće mornar na pučinu,

da na njoj u pesmama se njiše…

 

Plovio je mornar nebom u zvezdano jato,

sve  do tamo dokle drugi teško mogu stići,

skupljao je kapi rose, iz njih napravio zlato,

nikad više neće jedra dići…

Sa planete Nikadbilonije

Leteo sam, jednom, davno, na čudnu planetu,

ona živi baš daleko, u nekom drugom svetu,

nećeš verovati, brale, svi se priči čude,

ali tamo ja sam sreo – istinite ljude!

 

Nije bilo gmizavaca koji stalno gmižu,

samo zato da se hrane, dok dupeta ližu,

ma, nije bilo ni dupeta, lako mogu kaz'ti,

baš su čudni jer ne znaju živeti bez časti!

 

Šetao sam ulicama, divio se danu,

trudio sam se, žestoko, da im nađem manu,

ali nigde nit barabe nit barem lažova,

svako jedan obraz nosi i poštuje slova!

 

Nema onih što bi hteli više neg što znaju,

niti onih koji jedva, preko volje daju,

dlan u dlanu, svuda sloga, zajedno sve rade,

zajedno kad im je teško, zajedno se slade…

 

Nema zavisti, nit mržnje, svako svakog sluša,

šta je dobro to se bira, da se barem kuša,

tamo nema crno – belo, svaka boja vredi,

i zbog razlika u njima niko se ne jedi…

 

Nema moga – tvoga boga, važi im Lepota,

pesniku je tamo lako, dok se stihom mota,

dok se mota, reči bira, osećanja budi,

malo smeha, malo suza, sve to čisti grudi…

 

Da, da, leteo sam, jednom davno, na čudnu planetu,

pa se vratih opet vamo, na golemu štetu,

gde ne volim to šta gledam, svuda vidim smeće,

šta ću kada život samo maštajući neće?!

Životljenje

Od takrat, ko v svet zadihaš, prvič, nebogljeno,

ko ne veš sploh da obstajaš, v vesolju pika,

ko ne veš kam te ponese, in ti je vseeno,

od takrat že se vse bolj odmika…

 

Dan za danom, sat za satom, korake ti meri,

obećanja silna daje, poneko oživi,

više voli da se ruga, da se izneveri,

ko da te nimalo baš ne šljivi…

 

Ne pomaga, da se trudiš, da si vlečeš pota,

da, tako, povsem po svoje, v dalje se podajaš,

se, na koncu, rada skaže vsaka pot kot zmota,

ti pa sam, še bolj kot prej, ostajaš…

 

Gde je gužva tamo nema drugoga neg laži,

lažna ljubav i poštenje, lažno poštovanje,

pa zbog toga Čovek sebi baš samoću traži,

mada mu je društvo radovanje…

 

Ko dočakaš stara leta, zvrhan si prek roba,

razočaranja grenčino težko kaj poplakne,

čakaš, da se ti zaključi, da te čas pozoba,

in korak poslednji ti spodmakne…

 

Od trenutka kad te bace u život, da živiš,

ipak bolje ti je ići stazama Čoveka,

pa da samog sebe nosiš, za sudbinu kriviš,

mrvica će ostati bar neka…

Da te ne dam tako lako, V

Divji mandelj

(original: Đorđe Balašević, Divlji badem)

 

So se kolesa v neznano podala,

na njihovih poteh se življenje odvija,

ji na stopnici je peta sfrčala.

Nekoč so pogledi bili čista kemija…

 

Nedelja je dobro krenila,

še zadnje priprave za maturo,

v daljavah so nam upi že dehteli…

 

Zidove bajka je prekrila,

kot pravi okras za avanturo,

z mandlja divjega cvetovi so rdeli…

 

Kot lučke so vetrovi nas pognali,

nekateri so leteli, drugi padali,

smo v deklicah že mačke prepoznali,

čez noč najslabši so dijaki zavladali…

 

Vse mi zvenelo je prav bajno,

mi sreča je bila naklonjena,

na promenadi pasel svoje sem oči…

 

Njo srečeval sem le slučajno,

nenehno je z napačnimi bila,

a vedel sem, da sanja mandelj ki cveti…

 

Vse se da, v kitici, dveh, v baladi,

puščava, zelenje, pa čas, vročina in še hlad,

in še pred refrenom nismo več mladi…

pred kratkim je sama prišla v kafič Petrograd…

 

Skrivnost se ni v očeh razkrila

svobodo zlat okov je okoval,

daj, odpelji me, s pogledi je rotila…

 

In k vragu, kava je grenila,

vendar okus sem od nekod poznal:

ta divji mandelj, in leta so minila…

 

Moda

Od nekdaj velja, da kompleksi peklijo,

da majhni veliki postati želijo,

da tistim, ki polni so puste praznine

življenje brez mode še bolj v nič premine…

 

Na prste če stopiš, še vedno si palček,

in palček, kot palček, nesrečen je malček,

lahko se napenja, lahko se razteza,

ma, palček je tudi po lestvi ko pleza…

 

Za dneve, trenutke vsaj, tiste opazne,

bo palček spočenjal aktivnosti razne,

na primer, oblačil se v znamke bo modne,

še zlasti, če so za denarnice plodne…

 

Nadeval, natikal dodatke bo razne,

po možnosti takšne na daleč opazne,

ogrlice, prstane, razna okovja,

povsod, tudi tam krog popkovja…

 

Če luknje so prave, bo strgan oblečen,

če malo je modno, bo skorajda slečen,

če dolgo, čim daljše veli modna sila,

ob krilu premnoga se bo spotaknila…

 

Čemu ne bila bi ušesa luknjava,

če luknjasta je, v zametku že, glava,

še ustnice, lica, nosnice in brada…

se mnoga plemena prebadajo rada.

 

Pač, dejstvo razvoja. Se prav čudno kaže,

ob vsem se pojavijo še tetovaže,

na rokah, obrazih, ma, tudi na riti

je treba pomembnost pustiti!

 

Ja, tudi med zebrami črte žarijo,

da zebre le črtaste medse pustijo,

in srake, čez belo oblačijo frake,

ker le črno bele so res prave srake!

 

Seveda, med srakami tista bolj šteje,

ki gnezdo krasi si, z dodatki, svetleje,

pa tista, ki repno pero višje dvigne,

in ona, ki proti oblaku dlje švigne…

 

Ja, moda je moda, velja od davnine,

je smernica prava za prav vse praznine,

za tiste, ki niso v ničemer izbrani,

da bi kot posebnost bili prepoznani…

 

A vendar, naj bo še klobuček vrh glave,

da glava, za hip, z njim dospe do veljave,

naj bo tudi brada, za slednjega peka,

če nosil jo je že, na primer, Seneka…

 

Ja, moda je moda, prav vselej moderna,

pa naj bo zapeta ali pa ležerna,

čeprav se nikoli ne zmoreš sprostiti,

če se ji podajaš slediti…

 

Ker…

Bentiš, pa ja ne boš reva usrana,

si ja na tekočem z vestmi iz Milana,

iz Londona, in še predvsem iz Pariza,

če moda je tvoja deviza!

 

Veš kakšna bo kritika kar vrela nate,

če zadnji natakneš prek glave si gate,

morda če frizura na sivo ti vleče,

čeprav je moderno kričeče rdeče?!

 

Ne, ne, moda šteje, pomembna zadeva,

ga ni v plemenu za hip ki okleva,

in le kupna moč kdaj ravnanje drugači,

da kdo se nemodno, po svoje oblači…

 

Še za papagaje, gorile, govnače…

za vsakogar, ki iz krdela ne skače,

pomembno je črtasto se okrasiti,

da ti dopustijo med zebrami biti…

 

Ja, ja, je ta moda pomembna zadeva,

čeprav je absurd, saj praznino odeva,

kar zdajci je in, kmalu bo za smeti,

le bebavost trajno se, čvrsto, drži.