sobota, 25. maj 2024

Sodobni človek…

Verjetno sem o tem že »neštetokrat« pisal, a bom, kljub temu, tu in tam, ponavljal, kajti – resnica se na tem planetu sila težko »prime«…
 
Naziv »sodobni človek« je besedni konstrukt, ki govori o NEresnici, potemtakem izpričuje LAŽ!
 
Edina človeška vrsta, ki obstaja v vsem poznanem nam vesolju, je vrsta imenovana Homo Sapiens. In ne vem, če število pripadnikov te vrste presega 0,2 milijarde. Vse ostalo pa…
 
Vse ostalo pa so nagonska bitja, križanci med človekom in človečnjakom, ki nobeni vrsti ne pripadajo (kakor velja tudi za vse ostale križance).
 
Dokler ta, konkretna resnica ne bo pripoznana, in upoštevana, dotlej… se bo »zgodovina ponavljala«, dotlej se bodo »časi«, kakor se tudi v vsakem mravljišču, »vrteli v krogih«, pa bodo obdobja, ko bo človek gradil, lepšal, izboljševal, in obdobja, ko bo večina razkrajala.

petek, 24. maj 2024

Bodi človek, dete!

Dete moje, človek bodi,
níkdar ne postani smet,
jih preveč v času blodi,
takšnih, ki svinjajo svet!
Da, trpeče ti bo teklo,
druge danosti ti ni,
a te bo krepko manj peklo,
kot če boš zgolj del smeti!
V zibel ti nebo je dano,
duša vse do dna morja,
tudi če bo poteptano
naj srce te ne izda!
Človek si, in to ostani,
zoper vihre vse, gorje,
naj ti čisto bo na dlani,
tudi ko teko solze!
Svet je smrad neskončne črede,
brez obraza vse, brez duše,
odpočiješ si od bede
v tihem miru izpod ruše…
a, kljub temu, človek bodi,
morda v tebi up je skrit,
ta pa med smeti ne sodi,
da hite ga zasmradit!

V pogovoru s »strokovnjakom«…

Noč je, kakor vsaka po Sonkovem odhodu, ostala z odprtimi očmi. Pomagala mi je loviti misli, jih zlagati v nek red, ki se nikakor ni dal ukrotiti… celo šport sem, tekmo, košarkarsko, po neki večnosti gledal… in, v zamišljenem, obnavljal nek pogovor s »strokovnjakom«…
 
Da, za pravega »strokovnjaka« gre, za takšnega z ustreznim šolskim potrdilom, celo odgovorno družbeno mesto zaseda… čeprav ga, resnici na ljubo, ne bi smel, ko bi um vladal na tem bebavem svetu, a vendarle…
 
Ko slišim »strokovno« pojasnilo, da se mora posameznik prilagoditi povprečju, takrat »zastrižem z ušesi«, in mi je v hipu vedeti o »strokovnosti« tistega, ki tako izreče. Podpovprečen se namreč ni zmožen, objektivno, povprečju prilagoditi, potem samo nadpovprečnemu ostaja takšna prilagoditev, čeprav – to pomeni, da se mora zmožnejši prilagajati manj zmožnim, celo nezmožnim… boljši slabšim, celo slabim… umen ne-umnim?!
Mora se prilagoditi, izvem, če hoče preživeti. Sila »strokovno« pojasnilo. Kateremu skušam ugovarjati (pri čemer pozabim povedati, da sem, še vedno, živ, čeprav nepopravljivo neprilagojen povprečju)…
 
Ko bi se razni galilei prilagajali povprečju, mu postali podobni, bi, še vedno, živeli v votlinah in na ploščatem planetu. Vsa dognanja, namreč, vse pozitivne spremembe, katerih so bili časi deležni, so zasluga prav teh povprečju-neprilagojenih, tistih nekih, ki so od tega povprečja izrazito odstopali…
 
Pojasnilo ne zaleže, še vedno »strokovnjak ve« kako je prav, kako mora biti, da bo vse skupaj sila »strokovno«…
Skušam drugače, pa povprašam, če je, denimo, povprečno mentalno stanje zares takšno, da bi smelo biti za vzor, predmet posnemanja, a – »strokovnjak« še vedno vztraja…
 
O tem, če ve, ta »strokovnjak«, o različnih oblikah mišljenja, če pozna uradne podatke o tem, koliko sploh je razuma na planetu (v svoji neposredni podobi sicer ti podatki niso objavljeni, vsaj zasledil jih nisem, do danes, nikjer, a jih je moč »izračunati«, z logiko, z razumom), o tem sploh ne upam vprašati, pa vprašam zgolj o tem, če ve, kam vodi samozanikanje, če je »strokovno védenje«, s katerim razpolaga, že slišalo o razdvojeni osebnosti, o zanikanem dejanskem jaz-u, posledično tudi o psihičnih težavah, o obolelosti, radi katere se pripeti, da umno zasnovan dejansko ni zmožen drugače kot neumno, v sposobnost zasnovan drugače kot nesposobno… ob konstantnem, vseživljenjskem trpljenju, kakopak, povzročenem s tem, ker dejanskemu-sebi, v želji po biti povprečju-enak, ne pustiš živeti…
A »strokovnjak« še vedno vztraja, še več, izpove mi (ne vem, če šteje polovico mojih let), da ima tudi sam življenjske izkušnje… s čemer mi želi, domnevam, povedati, da tudi on pozna življenje, in vse z njim povezano…
 
Takrat odneham. Niti tega mu ne povem več, da ima vsaj polovico manj izkušenj, kot sem jih nabral jaz, v svojem krepko daljšem obstajanju… da so njegove izkušnje povsem drugačne od mojih, kajti »strokovnjak« je del povprečja, pa se mu neumnosti ni bilo treba prilagajati, jaz se pa ji, denimo, nikoli nisem hotel… celo tega mu ne povem, da – je škoda, ker obstajajo takšni procesi, ki nedojemljivim naslove podeljujejo, z njimi pa tudi določene položaje v družbi… in mu niti omenim ne, tega, da je človeku, preprosto, in neizbežno, »usojeno« trpeti, sredi nagonskega sveta, v vsakem primeru, da ima samo dve možnosti – ali si to trpljenje sam pridela, s tem, ko se povprečju prilagaja in prilagodi, ali pa mu ga pomaga pridelati okolje, s tem, ko se nepovprečen iz njega vse bolj in bolj umika, v nek svoj kot, in zlasti daleč od vse »strokovnosti«.
 
Govorijo, tudi »strokovnjaki«, o neki suverenosti, tako državni, kot tudi osebnostni. In so tako silovito »strokovni«, da niti tega ne dojemajo, da – kako, za vraga, boš suveren, če pa boš stremel k temu, da boš vsem ostalim podoben, celo enak, vsem ostalim, ki niso prav nič drugega kot – brezlična, nezmožna in zlasti vodljiva masa?! In to celo tako »suverena« masa, da ugoden trenutek, odsotnost preprek in dosegljivost želenega o njeni »poštenosti« odloča (=priložnost dela tatu)!
 
Skušam se izogibati pogovorom s »strokovnjaki«. Resda sem jih, nekoč, dolgo vrsto let, vključeval v konverzacijo z občo nezmožnostjo, a je ta nekoč že minil… le tu in tam se mi še vrine v nek dan, ali pa v neko, po Sonkovem odhodu, neprespano noč. Da me zbode z dvomom, o samem sebi – res misliš, da si normalen, glede na to, da celo »strokovnjaki« povsem drugače »vedo«, kot veš sam?!

Grozljivo, obenem pa ne vem kako…

Včeraj, sredi dneva, sem začutil stisk, v »drobovju«, in ta stisk se je samo povečeval, vedoč, da bo kmalu nastopil trenutek, ko ji bom, danes, povedal, da…
 
Že v ponedeljek… po zajtrku sva se odpravila v nadstropje, in povedal sem ji, da se morava preobleči, ker bova šla…
Ko je zaslišala ta »bova šla«, takoj se je začela jokati, češ da noče pač-nekam-k-nekomu…
Začel sem ji pojasnjevati, da ne greva tja… povedal sem ji, kam greva, in tudi to, da se bova vrnila, nazaj, domov… čeprav ne mara iti, tja, kamor sva bila namenjena, je jok, v trenutku, ponehal, izginil. Do danes je bil edini izkaz njene slabe volje. Od trenutka, ko sva se minuli petek zagledala, ves teden, vse dni v njem, vse ure, je bila dobrovoljček, nasmejanček, čivkec tatin pojoč… in edina »težava«, dejanska, s katero sva se soočala (a brez slabe volje) vsak večer, je bil odhod na spanje, kajti vselej je bilo slišati njen »nočem ajat«, in vsak večer je uspavanje kar nekaj časa terjalo. Sinoči celi dve uri, zaspala je po enajsti…
 
Sinoči, žverca navadna tatina – ali je sedela na mojem trebuhu, se pozibavala (»plesala«), bodisi sama pela, bodisi sva to družno počela, ali pa se je, klopek moj mili, dobri, stiskala v mojem objemu, da sva se crkljala, žgečkala, smejala in, kakopak, pela najine pesmice (po njenih naročilih, seveda)…
Danes se je zbudila tik pred deseto, sama, potemtakem naspana.
 
Ko je še spala, sem pogrel mleko in naredil kakav, zanjo, ter skuhal kavo zase, in ko je slišala, da naju najini kavi čakata, sva se hitro preoblekla in se podala v kuhinjo. Smejkec je bila, čivkasti smejkec tatin, in z ničemer nisem hotel posegati v takšno njeno razpoloženje.
Običajno nerada zajtrkuje, potrebuje nekaj časa, od zbujanja, do obroka, in je pojedla kockici čokolade, nato pa sva, družno, zunaj »pila kavo«, se pogovarjala, se igrala, dokler ni napočil čas…
 
Ko sem v bidon, katerega tu ne uporabljava (služi samo za po poti, v eno ali v drugo smer) pripravljal sok, takoj sem zaslišal vprašanje, če greva k mami, in ko sem pritrdilno odgovoril, je že bil tisti »nočem iti«…
Prepričeval sem jo… tudi pri mami moraš biti, ne samo tu… kmalu bom prišel, po tebe, in bova spet skupaj… tata mora pokositi Mali breg, da se bova igrala na njem, in tega ne morem narediti takrat, ko si tu. Ta, zadnji argument je bil, od vseh, edini prepričljiv, učinkovit, vsaj toliko, da sem še nekajkrat slišal njen »nočem iti«, a vsaj solzic več ni bilo…
 
Otrok, čeprav majhen, čuti, občuti, posledično tudi ve, marsikaj, in bistveno več, kot si predstavlja bebava »odraslost«! Tudi to ve, kdo in kako ga ima rad… komu je na prvem mestu, kdo pa zna »pomembnejše stvari« pred njega umeščati… ve komu je v vsakem trenutku zaželen, komu pa se zna tudi kot breme izkazovati… in razlikuje med nepotvorjenim, iskrenim, pristnim, in lažnim, zaigranim!
 
Prekleta, PREKLETA prazna, hladna, preračunljiva, pokvarjena, smrdljiva sebičnost, ki enega samega čustvenega, kaj šele etičnega, zadržka ne pozna, ko sebi in zase hlasta! Prekleta gamad, da prevedem, golazen, prekleta govna, preklete svinje, niti povržene (ali se pravilno reče skotene, ne vem, nisem iz svinjskega gnezda) ne bi smele biti, kaj šele, da povsem nekaznovano zasmrajajo, in uničujejo, vse, kar v doseg njihove svinjskosti dospe! In ti ter takšni, pa jih sploh ni malo, naj bi bili deležni razumevanja, uvidevnosti, pomoči, dobrote?!
Ob tem vprašanju zaslišim tisti obči »vsakomur je treba pomagati«… ja, ti, ter takšni, si zaslužijo pomoči, neke dobrote, natanko toliko, kolikor je spod najbolj urejenih nohtov črnega, in niti pikice več!
 
Uspela sva se, tudi med vožnjo, dogovarjati, in dogovoriti, pa se je tokrat vsaj poslovila od mene, ko sem odhajal. Da mi je s tem, vsaj za pikico, dan razbremenila. Dan, ki je…
Po povratku sem odprl drugo od steklenic, katere mi je meni ljuba oseba podarila, in si desetinko nalil. Že od včeraj me boli glava, a se izogibam tablet, če je le moč zdržati. Ne, nisem si nalil vina, da bi, po načelu klin-se-s-klinom-zbija, glavobolu kljuboval, daleč od tega, pač pa, da vsaj nekaj malega užitnega okusim, v sicer povsem neužitnem mi dnevu. Preklete svinje…
 
Besedi, s katerima vsako jutro zastavim, namesto tistega (sebi namenjenega) dobro-jutro. Ne vabim ju, ne kličem, celo ne želim, a se izvijeta, povsem spontano, kakor se izvijeta tudi vsak večer, kot poslednji, kateri samega sebe slišim izreči, preden zaspim, če zaspim, seveda, in mi ubežita, z jezika, nič kolikokrat, tudi tekom vsakega dneva. Da, preklete svinje, kako lep bi bil ta svet brez njih, kako človečno bi bilo moč človeku živeti…
 
Nemoč občutim, silovito nemoč, ob konkretnem dogajanju. Ne, nikakor nemoč v odnosu do svinj – ko bi hotel, njim podobno, bi že »uredil« z njimi, in to tako, da bi zaleglo, trajno, a kaj, ko ne želim eden izmed njih postati, pa si raje brundam v brado tisto daj-bog-da-plačajo-in-to-pošteno-za-vsa-svoja-svinjanja… nemoč začutim, ker ne vem, kako naj otroku povem, dopovem, kako naj žalost deteta odpravim, v dneh, ko greva narazen!
 
Ja, zavedam se, to žalost bi lahko vsaj skrajšal, časovno, ko bi se otroku zlagal, češ da greva na izlet, vendar – redko, zelo redko sem se k laži zatekel, kajti laž mi je, sama po sebi, nekaj nagnusnega, in nagnusni so mi lažnivci, obenem pa – ni lažnivca, ki bi bil vreden zaupanja, jaz pa ne želim svojemu otroku povzročiti tega, da meni, edinemu, ki mu je zares, in vedno, v oporo (vsaj dokler se v okviru etičnega izkazuje), ne bo zaupal! Kdo pa mu potem še ostane, na širnem svetu, h komur se bo lahko zatekel?! Razna govna smrdljiva, nemoralna, sebična?!
 
Že dolgo nazaj sem slišal, da sem psihično izjemno močan. Hvala, sem odvrnil, se tega zavedam, v nasprotnem (že takrat) ne bi zdržal vsega, kar sem. Zavedam se svojih moči, in se zavedam omejitev, katere samemu sebi postavljam, nekih meja, prek katerih ne grem, pa čeprav bi bilo, morda, zame bolje, ko bi šel, zavedam se tega. Tudi tega se zavedam, da razpolagam z močjo, ki je izjemno redkim dana, in lahko celo jezični »strokovnjaki« o njej samo sanjajo, z močjo, da že zavoženo življenje rešim, ga »na noge postavim«, obenem se zavedam tega, da bom, v bodoče, moral biti sto tisoč odstotkov prepričan o tem, da tisti, kateremu bi pomagal, ni govno, ni svinja, potemtakem bo ta moja zmožnost praktično neizrabljena odšla z menoj »na oni svet«, a…
Kakor bebcu ne moreš ničesar dopovedati, kakor v pokvarjenem zanesljive čistosti, poštenosti ni moč najti, tako tudi… kako, za vraga, naj majhnemu otroku, ki ne samo, da ne zmore, pač pa, na čustveni osnovi, ne želi razumeti, pojasnim to, da mora iti stran od tam, kjer si želi biti?! S tem, da je tudi meni hudo, ker ga iz svojega objema dajem, s tem pa otroka, vsaj še nekaj časa, ne mislim obremenjevati.
 
Da, danes je bilo še »odlično«, glede na to kako je znalo biti, in kakor še bo, morda, najino poslavljanje in slovo. A kako sva ga doživljala, kako sva ga plačala, o tem samo midva veva. Nihče drug, in še zlasti nobena sebičnost, prekleta.

Najin vrt

Dve sadiki jagod in ena paradižnika.
Pridno zalivava in gnojiva, in tudi za čistočo je, očitno, kakor je razvidno s posnetka, poskrbljeno. In obirava, zaenkrat zgolj jagode, a tudi paradižnik bo prišel na vrsto…
Jagode trenutno že prizadevno junijske sadove pripravljajo. Majske je Malo že poamalo.



Pusti psa na miru…

… kadar žre!
Neštetokrat sem že to slišal, čeprav… na posnetku je upodobljena Tisa, medtem ko gloda kost, in ji Mala ne da miru. Psica bi Mali, z lahkoto, zdrobila rokico, a tudi zarenčala ne bo. Je, pač, takšno bitje, v katerem zmore celo nekakšna človečnost obstajati… katere ni zaznati pri nekih tistih, ki Mali govorijo kako je prisrčna, ljubka…



četrtek, 23. maj 2024

Na Velikem bregu…

… nama nikoli ni dolgočasno – »planinariva«, loviva se, kužeka nama družbo delata, Furij pride na crkljanje, pa še z gozdnimi jagodami se sladka. In v tem tednu se nama ena sama zrela ni izmuznila…