Dan…

Svit. Svetloba vse močnejša, in vse bolj v dalj se steza. Razpira pogled, v neznano teče, in od daleč se v obetih, celo v nekih sanjah razkazuje…

Jutro požene. Korak poln moči, pa komaj dočaka, da krene. Da prehodi, da dospe, da vidi in spozna, da se, med sanjami, sanj naužije…

Poldne. V rokah se sanje stopijo, v spoznanem ugotovi, da je bilo prej lepše, prej, ko se je še v utvarah razkazovalo…

Prevesi se v drugo polovico. Potrebno je hoditi, čeprav ni ničesar več, kar bi vleklo, čemur bi verjel, da je drugačno od prehojenega…

Večer… vse je za hrbtom ostalo, tudi sanje, in poslednji kanček upanja je izpuhtel. Nima več moči, da bi si lagal, da bi v lažeh vztrajal, ko pa so le še trenutki ostali, do takrat, ko bodo zvezde v tišino odele…