»Simpatično«
je, ko se znajdeš družbeno-odpisan, in to na področju, kjer zmoreš, in bi še
dolgo zmogel, a se neka »demokratska politika« pripeti, pa v medijih, povsem »demokratično«,
seveda, enoglasnost, svojo, uvaja, in uvede. Pa »demokratično« sleherno
nasprotujoče mnenje postane ne-pravo, celo več, nedopustno… absurd, tako znajo
sila uspešno početi tisti, ki neki preteklosti enoglasnost, nedemokratičnost,
diktaturo… očitajo…
»Simpatično«,
dejansko, zlasti takrat, kadar si s pisanjem služiš neke skromne kose kruha, in
to počneš brez slehernega delodajalca, brez nekega jamstva po sprejetju
zapisanega, brez pravice do bolniške, dopusta, regresa tega in onega, celo brez
zajamčene pravice do tega, da boš zanesljivo prejel zasluženo plačilo…
Še
toliko bolj je zadeva »simpatična«, kadar imaš določena merila, in se po njih
tudi ravnaš, pa zavoljo tega tudi sam, in sebi, kakopak, distanco do svinjaka
odrejaš, in tega ne moreš drugače početi, kot tako, da se samo-izločaš, pri
čemer ti je, v sila krhko, in bolj jalovo tolažbo spoznanje, da tako in tako
ničesar nisi spremenil, in nikoli ne boš. Da bi bilo bolje, morda, ko bi se z
nekim kleparstvom, mizarstvom ukvarjal, ali bi si uradniško svinčnik za uho
tlačil, morda se celo tjakaj podal, kamor si bil vabljen, med gobezdače, tiste,
ki se za politike razglašajo. Ne vem, neka obrtna dela me nikoli niso
privlačila, birokratska nesmiselnost se mi je vselej upirala, medtem ko me
čvekanje zaradi čvekanja, povrh skrajno bebavega, tudi nikoli ni zanimalo, pa…
Če
drugega ne, na tak način dejansko spoznaš »družbene vrednote«, do njih
poslednje mrvice, pa ti tudi ob tem, povsem nevrednem, volje umanjka, bi bil
davek previsok, ko bi si o vrednem v vsej nevrednosti lagal, kakorkoli že…
Večkrat
so me odpisovali, vsaj poskušali so tako, a jim neposredno ni najbolj uspevalo,
jim je pa zato uspelo posredno, s tem, da so, počasi, a zanesljivo, maske
snemali, in pravim podobam, tudi svojim, na plano pustili. Nič kaj lepe niso,
te podobe, pa ni nekega mika, čara v njih, da bi vlekel med njimi, z njimi in
zanje, pa se je navsezadnje bolje med odpisanimi znajti, kot pa med vsemi
tistimi, katere bi bilo treba zares odpisati, za večno, in malodane takoj za
tem, ko z neko močjo odločanja izkažejo kaj so…
Da,
stvar meril. Stvar (ne)etičnosti. Stvar zmožnosti videti, ugotoviti, vedeti. »Malenkost«,
skratka, zaradi katere se lahko tako opevan »napredek« izkaže dokaj
problematično, če ne kar v podobah nazadovanja. Ne nazadnje o napredku tudi
družbene norme govorijo, tiste dejanske, ne tozadevne, in njihovo upoštevanje.
Bojda vsaj je tako, čeprav…
Ko ne
bi bilo kakor je, bi, kdo ve, še vedno neodpisan med odpisa vrednimi gagal,
tako pa – samo še ena stvar, prihodnje leto, po zaključni prireditvi Rima raje,
pa se bom dokončno v svoj breg odpisal, ne da bi to za en sam trenutek
obžaloval.
Ni komentarjev:
Objavite komentar