Ni te vode…

V priseganju v bogove, na neke svetosti,

rado se glasi ničevo, do neba doneče,

ni mu najti kredibilne ene vsaj kreposti,

ko se brez obraza v smradu skozi čase vleče…

 

Je vsakdanje, običajno, njihova normala,

kot plevel, ki se le trudi cvetje zamoriti,

ni drugače, kjer se steza nemoralna štala,

kot da so obrazi skriti, vsepovsod pa riti…

 

Časi demokratske sreče in gnoja svobode,

dobro vse je razdejano, vredno v nič zmetano,

ni čistila, na vsem svetu toliko ni vode,

da bilo bi moč oprati govno vse nastlano!