Oblak

Skoz okno zroč…

V zgoščenost kapljic naravnan,

zasidral se je prek neba,

in kot kričal bi na vso moč

to moj je dan, to moj je dan,

za ped premaknit se ne da…

 

Ne vem kje je še včeraj bil,

kje je nabiral, da nabere,

dokler se ni povsem napil,

preteč da vse dodobra spere…

Ne vem, in tudi – ni mi mar,

za upe neke sem prestar.

 

Pač, naj bo tvoj, če druge ni,

so moji dnevi pokopani,

te že z neba tople dlani

nek vetrič slej ko prej odstrani,

pa bo sijoče spet, vzneseno…

medtem ko meni je vseeno.

 

Čeprav… če se zjokati boš hotel:

mi vselej ljub dežink je spev,

ko v plesu svojem pohitijo,

da vse, še zemljo razdišijo…