Mi
pesem nekoč je ljubila in grela,
v objeme
obdala,
in
zvezde prižgala,
klonila
je takšna, in mi izpuhtela,
ko je
do obisti resnico spoznala…
Nekoč
na nebo so letela ji krila,
oblake je
gnala
in
sonce klicala,
a so ji
polomljena v žalost klonila,
jih
neka je tema za vselej pregnala…
Nekoč
je žarela, nekoč je cvetela,
hitela topliti,
hitela
krasiti,
a se je
predala, povsem se izpela,
kot
cvet, ki v vetru zna glavo pogniti…
Vse
mine, pa kaj ne bi pesem minila,
kjer zna
le izpiti,
v
prazno oviti,
za hip
je obstala, in se poslovila,
nato pa
odšla se v dalj izgubiti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar