Minevam, odštevam…

Minevam. Na srečo, minevam.

Preveč se vsega mi je v času nabralo.

Da, ko bi človeško človeku se dalo…

vendar se ne da, pa samo še odštevam.

 

Ni sreče iskati v čekanih zverjadi,

še zvezda žareti v smradovju ne zna.

Smradu pa prek glave. In še prek neba

ničevi ničevost bi širili radi!

 

Stopinje. Sem nekaj jih pustil. Da v nič izpuhtijo.

Se trudil v želji, in željo izpel.

Čemu, in za koga, bi z dobrim hitel,

kjer vsi le za sebe stremijo, živijo?!

 

In čas mi odšteva. V tolažbo, gotovo.

Ne, ne bi si daljšal, nikakor, nikdar!

Premalo jih je, da bilo bi mi mar,

preveč, da hotel bi enako na novo!

 

Še malo pomigam, da tisto začeto,

kar gnalo me je, kdo bi vedel zakaj,

počasi pospravim, popeljem v kraj,

da meni bo vsaj v nekem miru izpeto…

 

Že tudi slovo sem v korake zastavil.

Mi ni, da bi gledal za hrbet oddano,

za hrbet oddano, po vrsti zlagano.

Prevečkrat na laž neke upe sem stavil…

 

Minevam. Da, k sreči. Vse mine.

Že mnogim pomahal sem v končno slovo.

In upam, da tu in tam redek zgolj bo,

pa da namestim se v njegove spomine.

 

Zgolj redek, ker tam, kjer je zver, ne želim.

Minevam. Odštevam. Odhajam. Puhtim.