Živetje po umrlosti Zemlje?!

So »znanstveniki«, ki se bojijo, da utegne vesolje umreti. In so »znanstveniki«, ki iščejo neke druge možnosti, kjer bi bilo moč nadaljevati z živetjem po umrlosti matere Zemlje…

Skratka, so »znanstveniki«, ki niti tega NE vedo, da je v enem in istem kozarcu ujeta neka zmes v medsebojni soodvisnosti, v medsebojnem prepletanju, pogojevanju, pa – če delček te zmesi odmre, zagotovo ne more na preostanek poživljajoče delovati, pač pa bo, zanesljivo, samo pospešil odmiranje vsega preostalega. In vesolje je nekakšen kozarec, in Zemlja je zgolj in samo delček zmesi, nahajajoče se v tem kozarcu…

 

Tovrstni »znanstveniki« ugotavljajo tudi to, da se vesolje – širi! In to svojo trditev utemeljujejo (tudi) z dejstvom, da se Luna počasi odmika od Zemlje…

 

Ne vem, če vsi ti »znanstveniki« vedo, da je bila tudi omenjena Luna nekoč – ognjena krogla, kakor je bila tudi Zemlja.

Ne vem, če vedo, da je imela, nekoč, svojo atmosfero (brez nje namreč tudi vode ne bi mogla imeti, ja, tiste vode, katere preostaline so odkrili pod Luninim površjem).

Ne vem, če vedo, da je zibel živetja prav voda, pa – če je zmogla, ta voda, rojevati na Zemlji, čemu ne bi zmogla tudi na Luni?! Tam, domnevam, se z enako kemično sestavo izkazuje, kot se tu, pri nas…

 

Upam, da so ti »znanstveniki« že slišali za utrinke. Ja, to so tisti čudeži, ko vidiš svetlečo pikico toniti v temo.

Upam, da so slišali o meteorjih, kometih, celo o majhnih, malodane zanemarljivih (prašnih) delcih, ki »tavajo« po vesolju… in so bili nekoč, zagotovo, sestavni deli nekih večjih gmot, verjetno tudi planetov.

Domnevam, da so slišali o črnih luknjah, in o prizadevanjih, da bi skozi takšno »luknjo« poslali neko raziskovalno sondo… a se je izkazalo, da je bila krepko prevelika, da bi jo luknja vsrkala…

Sila dvomim v to, da se, ti »znanstveniki«, sprašujejo o tem, čemu te luknje obstajajo… če ne prav zaradi tega, da skoznje, ki so samo nekakšna izhodna-vrata, iz »našega« vesolja odpadne snovi, na svoje minimume razdrobljene, odpošljejo »nekam drugam«… tako, denimo, kakor z znojenjem, na primer, ali z izločanjem nasploh, telo slehernega živega bitja izloča (daje ven-iz-sebe, potemtakem nekam-drugam) odvečne snovi…

 

Če je bila Luna ognjena, in je bila; če je imela atmosfero, in jo je imela… je moč sklepati, da je živela neko svoje živetje, sila podobno, če ne kar enako živetju »našega« planeta?!

Če »vedo«, ti »znanstveniki«, da bo Zemlja umrla (in dejansko bo!), zakaj potem menijo, da »utegne« umreti tudi vesolje?! Ker ne vedo tega, da – znotraj enega in istega kozarca za celoto in vse, kar jo tvori, veljajo ISTE ZAKONITOSTI?! Ker ne vedo tega, da se materija nenehno spreminja, nenehno neko svojo preobrazbo doživlja, tako, denimo, kakor se gora kruši v skale, le-te v kamenje, le-to v pesek, le-ta v mivko… ki se potem spet nalaga, da iz nje nastajajo skalne gmote in gorovja?!

 

Prav, recimo, da je normalno iskati nek drug planet, neko možnost preživetja Zemlje. Recimo. Vendar samo takrat, ko bi ta drug planet iskali IZVEN »našega« kozarca, kajti v tem, »našem«, se sočasno odvija umiranje vsega v njem obstoječega! Potemtakem tudi umiranje planeta, ki naj bi postal novi-dom, in za katerega niti slučajno ni moč vedeti, v kakšnem stanju se bo nahajal takrat, ko bi bila, vsaj teoretično, možna selitev nanj! Pa se mi zdijo takšna razmišljanja bolj neki poskusi prelisičiti-čas, katerega pa, žal ali k sreči, prevarati ni moč, teče po svoje, ne da bi nas karkoli povprašal…

 

Nasploh me »radostijo« vsi neki »znanstveniki«, ki nenehno o enem in istem vesolju govorijo, o njegovi neskončnosti, prostorski (kako je lahko neskončno, če pa »se širi«?!) in časovni, obenem pa imajo na dlani, pred očmi, dobesedno pred očmi ves potek Narave, vso njeno »kroženje«, nenehno odmiranje-spreminjanje-rojevanje novega. Pa – če zmore zvezda umreti… če zmore Luna umirati… mar ni popolnoma samoumevno to, da je umiranje EDEN OD PROCESOV, s katerimi se IZKAZUJE CELOTNO VESOLJE?! In glede na to, da tudi vesolje umira, in upoštevaje, da ta proces poteka dobesedno v NESKONČNOST… mar ni moč doumeti tega, da »naš« prvi pok niti slučajno ni bil nek prvi, pač pa zgolj eden izmed neštetih pokov, s katerimi se je iz nekega poprejšnjega, odmrlega vesolja, porodilo novo (in med njimi tudi »naše«)?!

 

Resnično imam »rad« takšne »znanstvenike«, ki, namesto da bi razreševali, težave – porajajo! Tudi z iskanjem načina kako prelisičiti čas, Naravo, njene zakonitosti. Pa, ob tožbah o staranju-prebivalstva, o vse večjem deležu dela-nezmožnih, o vse manjši sposobnosti planeta pri zagotavljanju temeljnih predpogojev živetja… skušajo živetja podaljševati! Da bo starost še večji delež beležila, da bo še več zdravstvenih težav, nastajajočih zaradi krepkega preseganja prvotno zastavljenih rokov trajanja določenih »materialov«?!

 

Ko bo Zemlja umrla – do takrat je še nekaj časa, v kolikor ji (tudi »znanstvena«) neumnost ne bo pospešila umrtja – takrat, brez skrbi, na njej nikogar več ne bo, z izjemo nekih bakterij, ki so se tudi prve pojavile, takrat, ko se je začela »prebujati«. Na srečo bo Narava imela zadnjo besedo, v komunikaciji z bebavostjo, in dvomim, da ji bo dovolila kamorkoli oditi, da bi tudi tam (po)kvarila!

 

Hahaha, še neka (po)misel… glede na to, da se vsi tako »bojijo« za Naravo… uboga nezmožnost, ki Naravo vidi samo v podobah v katerih nam se kaže, medtem ko je Narava krepko več od tega, in smo mi zanjo še manjši, kot najmanjši delci po vesolju tavajočega prahu. Tudi utrinek je Narava, tudi Luna, tudi vesoljska »praznina«… v bistvu je temelj Narave v tistem dejansko najmanjšem, in še neodkritem delčku materije, ki se v neskončnost »vrti« iz-časa-v-čas, pa se zdaj v teh, zdaj v nekih drugih podobah izkazuje.