Nima
škrg, niti luskin,
tudi repa
videt ni,
vre
radost ji iz plitvin,
globočin
pa se boji…
Voda
vleče, nič ne čaka,
je trenutek
tisti hop,
da
počiva v mrtvaka
ali se
poda v potop…
Kapljice
povsod pršijo,
vse na
daleč brbota,
očke
zvezdasto žarijo,
v njih
pa smeh na kraj sveta…
Preko
trate zna bežati,
krog na
krog v naokrog,
da brez
sape smeš ostati,
če si
že bolj starih nog…
Še čez
noč, ko plete sanje,
sem ter
tja ji pot zavije,
da si
najde mirovanje
in v
objemu se privije…
Ni komentarjev:
Objavite komentar