Javno
šolstvo streže z vse večjim številom naučenih, kar si šteje v izjemen uspeh,
čeprav – je naučenost zares tisto, kar je potrebno, da bi obstajalo znanje, in
da bi, na temelju znanja, bil jutri boljši, kot je danes?! Ne, še zdaleč ne, še
huje – sama naučenost je krepko prej težava, negativnost, kot pa korist…
Povsod
v živečem svetu obstajajo šole. Takšnih in drugačnih podob, takšnih in
drugačnih uspešnosti. Nedvomno so tiste, katerih sploh ne opazimo, se njih
obstajanja ne zavedamo, krepko učinkovitejše od »naših«, kajti – še nisem
slišal, da nek lastovičji par ne bi svojim mladičem prenesel celotnega znanja,
katerega le-ti potrebujejo za USPEŠNO kosanje z živetjem! Pravzaprav v naravi
že sama mama-Narava v marsičem poskrbi za to, da bo njeno potomstvo znalo, in
to potomstvo marsikaj zna celo brez nekega učenja…
Kdo
mačko, ki se načeloma ogiba vode, nauči plavati?! Kdo nekega modrasa nauči, da
se najprej zvije, da bi hip za tem zmogel »poskočiti« in doseči cilj svojega
napada?! Kdo uči miš, da pred zimo išče zavetje v hiši… piščanca, da takoj po
izleganju začne kljuvati po tleh?! Nihče, vse osnovno in potrebno znanje ima že
v svoji zasnovi, v tako imenovanih nagonih, le…
Pri
človeku (govorim o Homo Sapiensu, ne o »sodobnem človeku«!!!) je »malček«
drugače, kajti njemu svet ni sestavljen samo iz materialnega, iz tistih nekih
vsebin, katere je moč videti, vonjati, slišati, otipati, okušati, ne, daleč od
tega, v bistvu je človekov svet zvečine sestavljen – iz čutilom nedostopnega, nezaznavnega!
Iz nekih vsebin, ki neposredno ne obstajajo v svojih materialnih podobah, pa do
njih lahko dospevamo samo na posreden način (s pomočjo »sodobnemu človeku«
nedanega abstraktnega mišljenja!), resda preko izkazanega, potemtakem čutno
zaznanega, a kljub temu, absolutni večini nerazumljivega, nedostopnega…
Biti
naučen… česa?! Nekih podatkov, katere, zbrane vkup, štejem za znanje, ne da bi
sploh vedel o čem govorijo?! Nekih izkazovanj, ki so mi znana izključno v okoliščinah,
v katerih, in za katere, sem se jih naučil, odpovedo pa v trenutku, v katerem
se te okoliščine spremenijo (in se spreminjajo, malodane nenehno, glede na to,
da je vse, kar obstaja, potemtakem cel svet, predvsem nekakšna spremenljivka)?!
Šola se
ponaša kot nekakšen posredovalec-znanja, še huje, ponaša se kot nekakšen vir
tega znanja, čeprav to še zdaleč ni, in nikoli ni bila, kajti šola je samo, in
nič več – sekundaren, če ne celo terciaren dejavnik pri krepitvi znanja,
večinoma pa se kaže celo kot, verjel ali ne – preprečevalec, ali vsaj oviralec
dospevanja do istega! Ne verjameš?!
Samo
tri, povsem banalne primere zapišem, ki zmorejo biti osnova sklepanja, glede na
to, da se namen šole in šolanja v vsem času, kar obstaja, ni niti malo
spremenil…
Zemlja,
njena podoba, njena vloga v vesolju.
Nekoč
je šola »vedela«, da je Zemlja ploščata, da je središče vesolja in se Sonce
krog nje vrti. Ne, to ni bilo samo obče »znanje«, to je bilo »znanje« tudi vseh
»izšolanih«, vseh »strokovnjakov«, »znanstvenikov«, celo predstavnikov samega
vrha »znanosti«, akademikov! In trditve vseh naštetih so veljale za neomajne, v
podobah absolutne resnice, v katero niti dvomiti ne kaže. Tako zelo je šola »prispevala«
k spoznavanju dejstev…
Človek,
njegov nastanek.
Najprej
je šola (in vsi že poprej omenjeni, kakopak) »vedela«, da je nastal spod
božje-roke, pa je Darvin neštetost nekih neljubih izkušenj doživljal, ker si je
drznil drugače trditi, čeprav – tudi Darvin nima prav, vsaj kar zadeva dela
človeštva, tistega dela, ki, še vedno, obstaja pod »znamko« Homo Sapiens, in
čeprav… ni malo današnjih »znanstvenikov«, ki »vedo«, da je opica
človekov-prednik (med njimi nekateri celo »vedo«, da je opica-človekov-prednik
vendar tik za tem, ko je božja-roka nekaj vmes čarala), čeprav… čeprav ga ni
argumenta, ni logično vzdržne trditve, ki bi lahko pojasnila, kako je moč iz
nagonskega spremeniti v razumsko, kajti tam, kjer potrebnega ni, tam se, iz
niča, to potrebno ne more kar samo od sebe poroditi, v podobi nekakšnega
čudeža. Ni čudežev, čeprav je Narava, s svojim delovanjem, nekaj izjemno
čudežnega, je vse v njej, in o njej, povsem preprosto razložljivo…
Pomnim,
da sem v gimnaziji diskretno opozoril učiteljico biologije (in bil sem edini),
da njeno učenje o opičjem predniku človeka nima, že kar nekaj časa, potrebnih
osnov, vendar – ona je bila učiteljica, ona je bila uradno prepoznana kot
tista-ki-ve-in-zna, jaz pa sem bil samo dijak…
Atom.
Tudi mene so učili, da je najmanjši, potemtakem NEDELJIVI delec materije. Kdaj
je trkalnik spregovoril o kvarkih, pentakvarkih?! Nekaj let nazaj, mar ne,
približno SEDEMDESET let PO tem, ko so v ZDA, v prvem jedrskem obratu, CEPILI
atome, jih, potemtakem, DELILI na ŠE MANJŠE DELCE!!! Sedemdeset let učenja
NEresnice, celo v praksi dokazane NEresnice! In v vsem tem času so naučeni »vedeli«,
da – je atom najmanjši, nedeljivi delec! Pa, smola smolnata, tudi za ugotovitve
v trkalniku trkajočih močno dvomim, da so dokončne…
Da,
učiti se in naučiti se, procesa, s katerima zmoreš daleč dospeti, celo do
znanstvenega doktorata, še več, do odgovornega položaja, s katerega nato – šoli
pomagaš, da v svojem trudu po (na)učenju zavira, preprečuje zaživetje
novospoznanih dejstev, resnic! In to počne na način, da svoje učenje kot
nesporno, absolutno veljavno pojmuje, obenem pa znanje ugotavlja izključno na
osnovi zmožnosti ponavljanja naučene snovi, čeprav…
Na tak
način se zmore papagaj naučiti enciklopedije. Morda bi, s časom, zmogel celo
streči, v podobah odgovorov, konkretnim vprašanjem, a vselej, in v neskončnost,
ta papagaj zmore samo ponoviti naučeno, NE zmore pa istega tudi razumeti,
izkazati v podobah uporabnega, DEJANSKEGA znanja!
In na
enak način zmore »vedeti« računalnik – ne samo kar ga naučiš (več tako in tako
ne zmore, ker ni zmožen sam dospevati do nekih spoznanj, ki se nahajajo izven
obsega sprogramiranega!), pač pa celo KAKO ga naučiš priča o tem, da »zna« samo
tako, kakor znajo nadudlani vsi-po-vrsti… nekajkrat sem omenjal »znanstvenike«,
celo predavatelje, ki »vedo«, da zmoreš biti suveren brez osnov lastne, vsaj
relativne, neodvisnosti…
Ne,
nisem kar tako, v naprej, proti šoli, vsekakor je potrebna, v mnogih ozirih, »le«
dodobra bi jo bilo potrebno »pretresti«, pa…
Tam,
kjer je POTREBNO razumevanje snovi, tam nadudlanost NE bi smela biti temelj
napredovanja, celo dospetja do spričevala. In z nadudlanostjo lahko, brez neke
pretirane škode, obratuješ le pri, bolj kot ne, nekih fizičnih opravilih, tam,
kjer smeš na temelju nekih receptov, navodil, ob njih upoštevanju, domnevati
tudi doseganje zastavljenega cilja. Nikjer drugje.
Tam,
kjer se kot pijanec plota držijo svojih naukov, in so učitelji NEzmožni
najmanjšega dvoma (ker so tudi sami papagaji!), tudi tam šola ne bi smela
obstajati (razen pri poprej omenjenih nekih na primer ročnih, izvajalskih
delih)! Kajti prav takšni »učitelji«, so (bili) zaslužni tudi za to, da so jih
njihovi učenci (tisti izjemni, kakopak, ne učeče-se-papige) presegali, pa so
jim zato nemalo težav povzročali, te razumevajoče učence spotikali, jih
onemogočali, jim otežkočali dospetje do resnic! In takšnih primerov niti ni
bilo tako malo, v znani nam zgodovini…
Učiti
se in biti naučen je samo – učiti se in biti naučen, je izkaz samo tega, da
zmoreš poslušati in pomniti, sedeti ob knjigi in pomnjeno ponavljati, nič več! Pa
čeprav, kakor se sila rado izkaže, »znaš« bodisi »samo« pomanjkljivo, ali pa
celo – napačno! In takšno šolo, pravzaprav kar svet kot celoto, imamo –
spričevalo govori o »znanju«, znanje pa je, še vedno, redkost, celo takšna, da
se, ob vseh uradno prepoznanih »znalcih« marsikdaj s težavo prebija na površje,
če se sploh sme prebiti…
Vedeti,
(po)znati… da, tudi (na)učenost je ena od poti do tega vedenja, do UČENOSTI, če
želiš, ampak povsem obstranska, kajti poglavitna pot do resnice je – zmožnost ugotavljanja
in razumevanja dejstev, in ta zmožnost se PRAVILOMA izkazuje tudi s tem, da –
ne sprejema šolskega znanja kot končnega dosežka, pač pa samo kot neko vrsto
izhodišča, in to takšnega, ki zmore porajati DVOME v pravilnost (na)učenega! Ni
je namreč teorije, ni ga znanja, ki bi zmoglo veljati samo v besedah, in bi za
praktična izkazovanja ne veljajo, nasprotno, izkazovanja, ne besede, so tisto,
kar zmore resnico pojasnjevati.
Doktorji
znanosti. Hm, večinoma, in žal, doktorji papagajevstva. In med njimi, takšnimi,
tu in tam tudi nekdo, ki ni naučen, pač pa je zavoljo sebe, svojih miselnih
zmožnosti, tudi dejansko učen, vedoč! Da, tudi to je »napredek«, s pomočjo
katerega svet samo navzdol drsi…
Sicer
pa, za šalo, v »opravičilo« - nisem jaz izmislil tistega foh-idiota… ne,
porodili so ga tisti »učenjaki«, ki so »vedeli«, da je potrebno
nezmožno-vedenja učiti in naučiti NE-vedeti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar