Sršenja…

Luč ugaša, noč odnaša,

že po kavi volja vpraša,

skozi steklo nek sršen,

v hladu dokaj len…

 

Mrgolijo, se sršijo,

neprestano v let brenčijo,

sproti hipec grem zastat,

da speštam mu vrat…

 

Le kaj misli ta nadlega,

tik nad glavo misli bega,

nič prijetno se ne zdi

ko jih kup frči…

 

Pa izrabim mirovanje,

da za enega jih manj je,

kavo lepše mi je pit

ko ga grem zdrobit…

 

Gnezdo je nedosegljivo,

pa dodobra še sršljivo,

mi do zime je želet

jih posamič snet…

 

Donalda ni, ne Unije,

brez težave boj se bije,

ni embarga, ni carin

ko sršen je hin…