Prek strug…

Tiho, tiho, kot da sanje trosi,

v rahlem jutru s sivega neba,

niti sape, da na krilih nosi,

da se sonce vsaj za hip razda…

 

V mehkem plesu prave čarovnije,

kapljica za kapljico drsi,

da odnese, da z obličja zmije

in, morda, za hip razbremeni…

 

Se podaja v struge prek obraza,

jih prav vneto čas je izklesal,

na njih dnu, v skali, glas poraza,

ki ga dež nikdar ne bo izpral…