Sovraštvo in maščevanje…

Nekaj dni nazaj sem pri prijatelju (pet let je starejši od mene) prebral, da je prek noči, in končno, dospel do občutenja sovraštva, in je to čustvovanje kot blagodejno zaznal… samo še do tega mora znati priti, da bi se določenim maščeval…

 

Pripisal sem mu nekaj besed…

Najprej sem mu čestital zaradi doživetega občutka, potem sem pridodal, da pa mu maščevanja ne želim, ker bi z njim predvsem sebe udaril. Kakopak, skušal bom pojasniti…

 

Zastavim s povsem preprostim dejstvom, ki pravi, da – je Narava z določenim razlogom »ustvarila« čustvovanja, med katerimi je tudi omenjeno sovraštvo, in ta razlog je sila enostaven – zdravstveno gledano, psiho-fizično, je NAJSLABŠE zadrževati čustva, ne pustiti jim izkazovanj! Takšno zadrževanje, »brzdanje«, tako značilno za BUTASTO (zdaj ne več samo katoliško) »vzgojo« namreč ne pelje samo v čustveno OTOPEVANJE, pač pa povečuje »notranje« (bog pomagaj, tako temu pravijo, čeprav ne vem ali obstaja tudi »zunanje«…) NEzadovoljstvo, ki se neposredno odraža najprej na samem psihičnem, nato tudi na fizičnem zdravju (marsikateri čir na želodcu je posledica prav nesproščenega nezadovoljstva!)…

 

V drugem koraku je potrebno vedeti, da obstajajo tako ZDRAVA, kakor tudi BOLESTNA čustvovanja… pa je nek strah lahko, denimo, temelj zadržanosti/previdnosti/preudarnosti/varnosti, lahko pa je, v podobi paničnega strahu, temelj NEzmožnosti soočanja s povsem preprostimi, banalnimi zadevami, potemtakem tudi temelj NEzadovoljstva (kdor ima bolesten strah pred pajki, denimo, ta zmore v suhi-južni videti pol metra veliko grožnjo… verjemi, vem kaj trdim)… in takisto velja za vsa čustvovanja, tudi za – sovraštvo…

 

Sovraštvo do drugačnosti, do ne-naših… takšno sovraštvo temelji na osnovnem čustvovanju, na strahu, na občutku ogroženosti, in je, kot tako, BOLESTNO, v najboljšem primeru lahko zapišem »normalno« čustvovanje neke neumnosti, kajti – ta ne-naši je lahko tisoče kilometrov oddaljen in, objektivno, sploh ne predstavlja neke neposredne grožnje… lahko je ta ne-naši boljši od »našega«, le da tega, z našim po-svoje-razumevanjem nismo zmožni videti… lahko da ti med »našim« nekdo »naš« krepko večjo grožnjo predstavlja od nekega tujca, katerega niti videti ne moreš, kaj šele, da bi ga (s)poznal…

 

Zdravo sovraštvo – to pa je samo skrajna podoba negativnega čustvovanja, je čustvovanje, s katerim izpoveduješ, da ti nekaj ni samo neljubo, nevšečno, pač pa ti je obsodbe, in odprave, vredno. In s takšnim čustvovanjem se je moč srečati malodane na slehernem koraku, v različnih korelacijah, denimo, banalen primer, tudi takrat, ko se z nekim strupom spraviš nad nek mrčes, miši, podgane…

 

Priporočljivo je tudi – znati NADZOROVATI lastna čustvovanja, jim ne pustiti, da tebe in tvoja ravnanja prerastejo, pač pa jih (ob)držati v okvirih za živetje v skupnosti dopustnega! V nasprotnem dospeš do tistega zob-za-zob… do nekega kavbojskega stanja, v katerem vsakdo meni, da sme po-svoje udejanjati »pravico«…

 

Da, zaradi takšnega sovraštva sem prijatelju čestital, kajti poprej je, na lastno škodo, vse občuteno držal »v sebi«, z občutenjem sovraštva pa bo zmogel taisto sprostiti, pa čeprav »samo« v podobi nekega preklinjanja, glede maščevanja pa…

 

Z maščevanjem je pa takole: kadar ti nekdo (za)svinja, takrat imaš opraviti z RILCEM (v dobrem, etičnem NI svinje, ji ne pusti obstajati!)… pri rilcih ne učinkuje noben drug »jezik«, kot jezik-rilcev (baje se klin s klinom zbija)… če pa se tako nizko spustiš, da se rilčasto izkazuješ, potem, si upam trditi, tudi v sebi dopustiš rilcu (za)živeti, potemtakem najprej – samega sebe udariš (v kolikor se poprej nikoli kot svinja nisi izkazoval, ti je celo nesprejemljivo bilo, pa se moraš najprej takšnega »jezika« naučiti)… obenem pa – obstaja tudi pasivno zoperstavljanje rilčastim, dvigneš roki od njih, jim hrbet pokažeš, se zanje ne meniš… razen v primeru nekih sprotnih nečednosti, katere bi ti želeli početi, a takrat se ne maščuješ, pač pa se »zgolj« braniš - sproti udariš nazaj, po možnosti še močneje, vendar v okvirih etično dopustnega.

 

Tudi sam večino svojega življenja nisem poznal sovraštva, in ko ne bi kapitalnih sprijenosti doživel, ga tudi danes ne bi poznal, pač pa bi, še vedno, z uvidevnostjo skušal samemu sebi pojasnjevati, in opravičevati, nedopustno. Pravzaprav, ko bolje pomislim – niti ne znam najbolje opredeliti tega, ali zmorem sovražiti, ali pa gre »samo« za neko kombinacijo občutenega gnusa in gneva, a za karkoli že gre – dobro sem se izvežbal v preklinjanju!