Na
spletu sva odkrila neke pesmice, podkrepljene z animacijami, in med njimi je
tudi pesmica o tati…
Tata,
tata, tata ratatata, kad je tata tu, sve je juhuhu…
Ko je
prvič (ne vem kolikokrat) poslušala to pesmico, se je stisnila k meni, me
objela in me nasmejana do ušes gledala… kot bi vedela, da je tata edina oseba,
ki bo vselej prej njeni želji, kot svoji, prisluhnila…
Ah, da,
da, tudi neki drugi jo bodo imeli radi, kako da ne, le – tako jo bodo imeli
radi, kakor znajo, kadar jim tako (za)prija, kakopak…
Da, v
zadnjih dneh nekajkrat dnevno ta ratatata poslušava in, čeprav mi je njeno
odzivanje ljubo, in toplo učinkuje, bi malček spremembe tudi prijalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar