Pravi pokol…

Nad vrhom stopnišča, ki od kuhinje vodi v preostali stanovanjski del, in tik nad zunanjo lučjo so, pod leseno fasadno oblogo, naredili gnezdo. Sršeni. Gnezda ni videt, je pa videt živali, kako letajo in nato »poniknejo« pod les skozi luknjo, nastalo po izpadli grči…

 

Nedolgo nazaj, preden sem šel kuhat kavo, sem dolgo časa opazoval sršena, ki ga je noč dodobra ohladila, pa me je motril skozi okensko steklo. Čakaj se, sem pomislil, kmalu pridem do tebe…

 

Ko sem stopil na balkon, preko katerega pot vodi do stopnišča… ma ne samo tisti opažen, ne, na okenskem okvirju, na zidu, klopi, mizi – dvanajst sem jih pospremil v sršenjo večnost, v roku dveh, treh minut! In priznam, da brez kančka slabe vesti, še več, z zadovoljstvom, kajti…

 

Samega me ne motijo in bi jih povsem pri miru pustil. V vsem življenju me je pičila čebela, ena sama, ko sem bil še majhen, pa nekaj os, in vse zaradi moje nerodnosti, ker sem segel po nekem žgečkanju, in ob tem žival stisnil, medtem ko sršenjega pika še nisem spoznal, vsaj na sebi ne. Pa imam z naštetimi ogromno srečanj, predvsem takrat, kadar obiram trte, pa – manj kot ostaja grozdja na neki brajdi, večja je zgoščenost teh pikajočih krilatcev, a se vselej nekako dogovorimo, gledam kako z roko sežem po grozdu, in me ne pičijo, vendar…

 

Ko je Mala tu, mi že preko dneva ni vseeno, da morava pod gnezdom hoditi. Saj gredo živali po svoje, ni kaj, a se kljub temu lahko kakšna znajde preblizu. Zvečer pa, ko vklopim zunanjo luč, da lahko v mraku otroku nosim iz kuhinje, ali če sedeva, za nekaj časa, na balkon… takrat pa dobesedno vse brenči naokoli, ko jih je v mrgolečnosti krog luči, in njene okolice, gledati. In se je tudi pripetilo, da je za menoj priletel, skozi vrata, v sobo…

 

Odraslega sem že videl s pikom sršena, in vem, da utegne tak pik povzročiti dokaj opazno oteklino, in tudi bolečino, pri majhnem otroku pa, še zlasti, če piči v obraz… ne, ne, sem za dobrososedske odnose, ni vprašanja, vendar ne v takšnih okoliščinah…

 

Da, danes mi je uspel obilen lov. Tudi prejšnje dneve sem jih »tamanil«, kot bi Srbi djali, a večinoma so bili po en, enkrat samkrat trije, in bom zvečer z zanimanjem ugotavljal, koliko, če sploh, se bo današnja čistka poznala na količini brenčečih pikavcev. Upam vsaj, da se bo poznala, ker domnevam, da jih več kot petdeset, šestdeset ne more biti v nekem povprečnem gnezdu…