Moja krivda, bržčas...

Kaže, da sem zabit, kajti nikakor ne morem razumeti, da je med takšnimi poštenjaki, kakršni smo »mi«, morala popolna neznanka.

Zdelo se je dolgo…

… a je vse bližje, še dva meseca in bo »zunaj«…

… a še traja, približno leto, da se dokončno zaraste, čeprav je še vedno čutiti…

… a je minilo, malodane kot bi mignil.

Knjiga. Operacija hernije. Življenje.

Čas vse razreši, ko za hrbtom ostane, po možnosti vsaj drobec več kot – nič.

Ničesar ne delam…

… a sem kar veliko postoril…

 

Dobro, od fizičnega dela imam pokazati le to, da sem zapolnil vse »drogove«, namenjene posebnim dnem, pa so »zastave« treh pranj tudi zunaj obešene, glede na to, da je na premičnem sušilu zmanjkalo prostora. Samo še posodo nameravam pomiti, v preostalem času pa bom svobodno-po-svoje…

 

Sem pa zadovoljen, ker mi je uspelo pregledati ponovno poslano gradivo, povezano s knjigo v nastajanju, ter uskladiti še poslednje podrobnosti, pri čemer si štejem v velik uspeh to, da – absolutna večina mojih pripomb na lektoriranje je upoštevana, oziroma, drugače povedano, od prvotne »neštetosti potrebnih popravkov« (dobro, v založbi so ocenili, da je teh popravkov malo, a za moje pojmovanje, za moj odnos do jezika, jih je malodane mrgolelo) jih je le za neko pikico ostalo. Potemtakem mi je dopuščeno tvorno posegati v jezik, in malodane vsi argumenti, s katerimi sem to poseganje podkrepil, so sprejeti.

Ne, ne gre za dlakocepljenje, za neko samo sebi namenjeno ugovarjanje, pač pa za sila preprosto dejstvo, ki pravi, da – če sem že podpisan pod pesmimi, potem rad vidim, da so dejansko moje, da ostanejo takšne, kakršne sem zapisal. V nasprotnem primeru bi knjigo raje odpisal.

 

Veliko primerov poseganja v zapisano sem doživel, a mi je povsod, kjer sem imel voljo za to, uspelo svojo integriteto ubraniti, kajti v nasprotju s tistimi, ki »vedo«, da je jezik »živ«, obenem pa se togo držijo pravopisa, se zavedam tako »živosti« jezika, kakor tudi njegovih pomanjkljivosti, ki se v zadnjih časih, odkar so ga v svoje roke uradno prevzeli »izšolani strokovnjaki«, prav nič lepo množijo. Novodobnost, na žalost, prej, vsaj večinoma, govori o nazadovanju, nikakor o napredovanju…

Baje se v prejšnji državi…

… ni dalo drugače ustvarjati »kariere«, kot tako, da si »sistemu« lezel v rit. In kar precej je takšnih, ki, v današnjih časih, »pokončni«, »pošteni«, kakopak, usodo krojijo…

 

Čudno, kajti – kar nekaj jih poznam, ki niso tako, še več, s »sistemom« ničesar niso hoteli imeti, vsaj ne v podobah izkazovanja hinavske, pokvarjene pripadnosti, pa so uspeli, zavoljo obstoječih svojih zmožnosti, kakopak.

 

Ne vem, a sam sem prepričan v to, da – ko se enkrat izkažeš kot nemoralno govno, potem po vsej verjetnosti to tudi si! In je skrb vzbujajoče to, da takšne »lepote« v času in prostoru niso-nič-posebnega, nasprotno, celo samoumevne so, pa – ko si majhen, greš v tuje, ko postaneš »velik«, lastno nastavljaš, in so ti celo prijazni, ne le sprejemljivi, tisti, ki se vanjo tlačijo! S tem je pa velik problem, kajti edina produktivnost riti je – drek.

Samo bebec…

… bebec s hrbtenico, si lahko v tem sebičnem, pokvarjenem nagonskem svetu dovoli – biti človek!

Optimalna družbena ureditev…

… vendar izključno v SVETU ČLOVEKA!

 

Uvodoma: kadar iščeš pravilno in dobro, išči v tistem, za kar občost »ve«, da ni prav. Nagoni in njihova pamet namreč niso najboljša osnova za potekanje človečnega sveta.

 

Marksov komunizem. Jojme, bogokletna zadeva, pri vseh bebcih, ki »vedo«, da bi v komunizmu ničesar-ne-imeli, da bi v komunizmu vladala »uravnilovka« (hm, kot prvo – čemu je »uravnilovka« potrebna v nič-imetju? Kot drugo: če že trobiš o enakopravnosti, celo o enakosti, čemu te moti, da bi enako nič-imel kot ostali?!), dejansko pa – pojma o pojmu NIMAJO, in ga ne morejo imeti, pa ne samo radi tega, ker so že z nezmožnostjo dojemanja rojeni, pač pa tudi radi tega, ker – najbolje »vedo« o tistem, o čemer se niti v osnovah niso zmožni podučiti…

 

V Marksovem nauku je moč zaslediti tudi sledeče: vsakdo po svojih zmožnostih (prispeva celoti) in vsakomur po njegovih potrebah. Sila pomembna zadeva, v svetu razuma, kakopak, v svetu tvornosti, uvidevnosti in – ETIČNOSTI! Malo več besed namenim v pojasnjevanje…

 

Vsakdo po svojih zmožnostih. To pomeni, če prevedem, za potrebe nagonskega »razumevanja«, da vsakdo HOTE prispeva NAJVEČ, kolikor je objektivno zmožen prispevati! In to počne »samo« zaradi tega, ali pa tudi zaradi tega, ker se zaveda sila preprostega dejstva, ki pravi, da posameznikovo bogastvo NE poraja bogastva skupnosti, medtem ko v bogati skupnosti posamezniku ne more iti slabo…

Vsakdo po svojih zmožnostih. Pri tem ni »biričev«, ki bi priganjali k delu (ker samega sebe najbolj/e priganjaš), ni odvisnosti od če-me-dobro-plačaš-bom-dobro-delal, potemtakem ni LAŽNE pridnosti, pač pa je osnova vsega ZAVEDANJE POMEMBNOSTI CELOTE, skupnosti! Posledično, kakopak, tudi do sebe dospeš. In vse to temelji na POTREBI VSAKEGA RAZUMSKEGA BITJA, potrebi imenovani – tvornost, ustvarjalnost!

 

Vsakomur po njegovih potrebah. Kaj je boljšega, kot to, da imaš zagotovljeno vse, kar potrebuješ za nemoteno živetje?! Če se, ob tem, kakopak, zavedaš, da so potrebe RAZLIČNE, pa da nek kirurg, na primer, ki MORA zmožnost svojih rok, prstov, vzdrževati, NE sme z nekimi grobimi fizičnimi deli taistih rok obremenjevati, pač pa mora nekomu plačati za taisto delo, katerega ti zmoreš opraviti sam. In potrebuje, taisti kirurg, tudi neke možnosti sprotnega izobraževanja, in nenehnega, in nasploh potrebuje živeti v takšnih okoliščinah, da mu misli nanje ne bodo odvračale razmišljanj, potrebnih za uspešno izvedbo kirurškega posega…

Marks kakopak govori o OBJEKTIVNIH potrebah, o tistem, kar NE-bolestno (psihično/duševno zdravo) bitje potrebuje za nemoteno lastno obstajanje, in NE govori o »potrebah«, izhajajočih iz kompleksa manjvrednosti, o tistih potrebah, pač, ki se s svojo nenasitnostjo izkazujejo in so tako značilne za nagonsko pamet!

 

Podoba »raja«?! Sediš za mizo, bogato obloženo, in vsakdo sme (po)jesti natanko toliko, kolikor potrebuje. Nihče te v nič ne sili.

Podoba komunizma?! Vse, kar potrebuješ, imaš zagotovljeno. Nihče te ne sili početi, ker sam sebe »siliš«.

V čem je, potemtakem, razlika, med obema podobama. Istost je namreč v tem, da v posvetnem življenju, in v svetu, katerega nagonska pamet razkraja, ne enega, ne drugega, ni dočakati. Samo v tem, je razlika, da bebavost upa, da bo »v posmrtnem živetju« uživala, kajti v tem, v katerem mora delati, in se mora s problemi soočati, ne more (čeprav so, seveda, s svojimi bednimi živetji sila zadovoljni, da je le »želodcu« ustreženo).

 

NI, in je biti ne more, rešitve v kateremkoli sistemu, v katerem veljajo živalska pravila-igre, v katerem sebičnost ureja-celoto, v katerem bi NE-zmožnost imela vsaj toliko, kolikor zmore imeti zmožnost. Pri čemer… mar ni zanimivo, to, da nek Tesla, nek Cankar, nek Galileo… nikoli niso težili k lastnemu imetju (bogastvu), čeprav bi svoj prav lahko še kako prodajali, medtem ko vsak bebec teži samo k temu, da bo sebi več dosegel?!

 

Ne, ni boljše družbene ureditve, kot je komunizem, zadeva, ki že v vseh časih zmore obstajati, vendar izključno tam, kjer (v majhnih skupnostih) – človek živi s človekom!

 

Da, tudi izkazovanje živetja sodi med ZNAČILNOSTI, značilnosti pa so tista »malenkost«, ki vrste obstajanja opredeljujejo, pa – bentiš, če se vsi krokodili enako izkazujejo, mar se ne bi morali enako izkazovati tudi vsi znotraj »človeštva«… ko bi zares bili ljudje?!

Enakopravnost kot laž…

Nenehno bevskajo o enakopravnosti, vendar le tisti, ki imajo manj od ostalih, in bi želeli imeti vsaj enako, raje pa več od drugih…

 

V nagonskem svetu je dejstvo, neizogibno, v tem, da obstaja hierarhična lestvica, in mesto na tej lestvici sleherni posamičnosti opredeljuje njene pravice, če drugače zapišem – odloča o tem ali bo živetje lagodnejše ali ne.

 

Pri živalih uvidevnost nikoli ni na prvem mestu, boj za obstanek je kruta zadeva, ki v ospredje postavlja sebičnost, skrb (predvsem) zase. Že res, da pri uradno prepoznanih živalih ni moč najti »odlike«, ki »krasi« človeku podobno živalstvo, in jo imenujejo zavist, kar pa ne pomeni tega, da ne obstaja, tudi pri njih, želja po imeti-tisto-kar-ima(jo)-drugi. In še v eni zadevi so uradno prepoznane živali boljše od teh, ki se za maskami-človek skrivajo – ne poznajo škodoželjnosti…

 

Kadar V SEBI ničesar vrednega nimaš, da bi IZ SEBE tvoril, da bi IZ SEBE sebi neko mesto v svetu našel, da bi IZ SEBE dospeval do zadovoljstva, takrat ni druge možnosti, kot je ta, da posegaš po nadomestkih, po tistem, do česar je moč dospevati iz okolja. In vse tisto, kar predstavlja materialno imetje, so (tudi) takšni nadomestki…

 

Ne pomaga imeti-vse, ko pa se vedno najde nekdo, ki ima še nekoliko več, ti pa bi se vsaj primerjal z njim, če ga že preseči ne moreš. In ne pomaga imeti-vse, ko pa si živeča-praznina, sama po sebi brez sleherne vrednosti, rad pa bi bil »nekaj« oziroma »nekdo«…

 

Da je temu zares tako, o tem ne govori samo potrošništvo, tekmovanje v tem, kdo bo imel več in bolje, kdo se bo v »imenitnejšem« kazal, ne, o tem priča tudi njihov nenehen zmagali-smo, poglej-kako-smo-dobri, takrat, kadar na račun dosežkov nekih posameznikov celotno »ljudstvo« sebi zasluge, in vrednost, kakopak, pripisuje. Vrednost, ki dejansko v ničemer ne obstaja…

 

Včeraj sem zasledil neko blebetanje o »pomembnosti zavedanja posebnosti Slovenstva«, in ta »pomembnost« je bila utemeljevana na tem, da »imamo Slovenci pet avtohtonih vrst jabolk«. Hm, vsako področje ima, v odvisnosti od klimatskih razmer, neke avtohtonosti, vsako področje ima neke »svéte« zadeve, na katere se prav nič pomembni, prav nič posebni, sklicujejo (da bi sebe povzdignili), to je dejstvo, kakor je dejstvo tudi to, da za te avtohtonosti NI zaslužno nobeno »ljudstvo«, pač pa so posledica nekih specifičnosti okolja, ki v Naravi obstajajo neodvisno od teh »ljudstev«… ki pa so, realno gledano, drugo drugemu popolnoma ENAKA, ne oziraje se na jezik (ter ostale obstranskosti, vsebinsko gledano povsem nepomembne) kakršnega govorijo…

 

Tudi ustvarjanje nekih množičnih »elitnih« stanj ni nič drugega kot poskušanje povzdigovanja-samega-sebe, pri čemer moraš biti zares popolnoma butast, obenem brez trohice védenja o tem kaj je prav, in kaj ne, kaj je dobro, in kaj ne, da elite iščeš v množičnosti, in v tistih, ki dobesedno v ničemer od povprečja ne odstopajo… razen v svojem imetju, kakopak, in v svoji »popularnosti«, temelječi na ne-okusu množic…

 

Kompleksi, kompleksi, kompleksi. So objektivne narave, imajo realno podlago, katero bi bilo moč v matematični podobi zapisati: ničevost + nezmožnost = potreba po biti nekaj. Žal v matematiki obstajajo, poleg spremenljivk, tudi ne-spremenljivke, in ničevost ter nezmožnost zagotovo sodijo mednje…

 

Enakopravnost že sedaj obstaja samo na jezikih, v prepričanjih bebavosti, saj je v daj-dam sistemu, v sistemu zvez-in-poznanstev, v sistemu popolne nemoralnosti tudi teoretično ne more biti, kar je tudi prav, saj bi morala temeljiti na zmožnostih in na prispevanju k celoti, v tem pa, še zdaleč, ni enakosti, celo površne primerljivosti ne! In je nikoli ne bo, ker bi bilo več kot samo krivica, ko bi nek Tesla, na primer, v družbi zasedal enako mesto, kot neko povprečno teslo, ki samo na ugodje lastne riti gleda! Kakor je krivično tudi obstoječe stanje, v katerem bebavost odloča, zmožnost biti-bolj-pokvarjen pa nagrajuje! Ne gre, in ne bo nikoli šlo, o primerljivosti govoriti (kaj šele udejanjiti jo) vse dotlej, dokler bodo – v tozadevno isti celoti popolnoma nasprotna bitja, dokler bodo v svetu razuma nagoni opredeljevali! Taisti nagoni, ki po nadomestkih segajo, ker IZ SEBE ničesar vrednega niso zmožni ustvariti!

Ti, ti, potrošništvo!

Ugotavljajo, da je potrošništvo negativna zadeva, pa ne vedo kako bi ga preprečili. Nič lažjega – reaktiviraj priveze, pa v jasli samo toliko, kolikor zares potrebujejo…

Nujno zlo...

Pri čredah ne gre drugače, vedno jih biki vodijo.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Kjer drugih sposobnosti ni, tam pomagajo hinavščina, neuvidevnost, pokvarjenost.

V vesolju…

… mrgoli tako »inteligentnih« bitij, kakor je »inteligenten« tisti »mi«.

Največ razumnih…

… sem srečal v vojski – na vsakem koraku je bilo slišati »razumem«…

Kako, za vraga…

… boš pojasnil tistemu, ki »ve, da ve«, obenem pa se mu o zadevi niti sanjati ne more?!

V tišini tovariš…

Tišina. Legla je prek praznine prostora, v kateri se samo kletvice drenjajo, neslišno, čeprav kriče v meni porojene. Ni hujšega, kot je to, da se ti v tistem, katerega imaš rad, razkrije smrad, da drugega izraza ne uporabim, celo kapitalen. In podobe neba prekrijejo podobe umazanije…

 

Malo sem odpeljal, gisko tatino sonkasto. Sinoči sem poskrbel, da se je vsaj pol ure krohotala, preden sva se dogovorila, da bova spala. Tudi dopoldne, pred odhodom, je bilo enako. Krohot, ob katerem onemita glas in dihanje, v meni pa poje, ko potočke njene radosti vpijam. Da, res je, tata marsičesa ne zna, znam pa se odpovedovati za otroka…

 

Ko je doma, marsikdaj zaželi »klavir«, potem pa, tovrstnih stvari se zna hitro naučiti, pritisne stikalo za samodejno predvajanje posnetega, in pleševa, ali pa z najinimi »glasbili« pridodajava. Kadar je ni, in je tišina z menoj, je vselej z omare, da tu in tam družno nekaj korakov skozi čas narediva. Upam, da bo tudi Mala v glasbi iskala, ne v smetju…

 

Pred časom sta se pojavila na obisku svakinja in brat, in takrat sta mi pripeljala tovariša. Na njunem koncu je zanimanje zanj ugasnilo, na mojem zmore čarati, vsaj toliko, da je moč tišini požugati. Glasba nikoli ne zataji, samo izvir mora imeti…

 

Ko bom star in se bom zmanjšal, in ne bom več zmogel, bo ona zame skrbela, mi je povedala v teh dneh. Ne boš, dete, ne boš, sem ji povedal, te imam preveč rad, da bi ti to dovolil. Mi je pa všeč, da tako razmišlja, čeprav bi raje videl, da ne bi. Niti tistega, kar sicer mora početi, da »se uči za življenje«, ji ne dovolim delati. Dokler sem živ, in zmožen, bom raje skrbel za to, da bo čim bolj nemoteno svoje otroštvo uživala, za razna opravila se bo že kasneje pripravila. Če se jih slehernemu bedaku uspe naučiti…

 

Da, tovariš. V današnjih časih, časih bebavega primitivizma, celo grda beseda. Kako bi ne bila, ko pa tovarištva ne poznajo. Celo sinonim jim je, za »komunistične« čase, katerih nikoli bilo ni, in jih, sredi živalstva, tudi nikoli biti ne more. Tovarištvo je nasprotje požrtne sebičnosti, na mrgoleča »prijateljstva« bi se pa celo moj Tar podpisal…

 

Kakorkoli že – tovariš je vselej pri roki in le takrat, kadar bi me jeza popeljala, ga pustim mirovati. Preveč lepega zna dajati, pa mu ne dovolim spoznati »hvaležnosti«, takšne, denimo, kakršno sem sam zmogel dodobra doživeti. Ja, je res, da je »samo« naprava, a baje pri sleherni zadevi sebe izkazuješ…

Primitivizem…

… je nepremagljivo stanje odsotnosti duha, in te odsotnosti niti izobraževanje, niti vzgoja ne moreta spremeniti.

Skušam…

… slediti zvezdam, pa ne morem pripadati brlogu.

Sem že slišal…

… da sem preveč zahteven. Jebat ga, ko pa dreka ne uvrščam na svoj vrednostni seznam.

Narava…

… je izmislila prilagodljivost samo zaradi tega, da bi zmoglo obstati vse tisto, kar suverenega živetja ni zmožno.

Amebe…

… so sila preprosta bitja, katerih edina omembe vredna lastnost je v tem, da znajo nenehno svoja izkazovanja spreminjati.

Naši…

… je vrsta hruške, kateri bi se dalo, po svetovno-nazorskem vprašanju, reči tudi tepka.

Razmislek…

… je termin, ki besedno sodi v slovar tujk, v praksi pa je tako redek, da bi ga kazalo uvrstiti med svetovna čudesa.

Ni dobro…

… kadar si »zavéden« na osnovi dresure, bolje je na temelju razmisleka, najbolje pa takrat, kadar imaš nečemu vrednemu slediti.

Ni zdravega kolektiva…

… sestavljenega iz gnilih posameznikov, in ni zdravega posameznika, ki bi hotel biti del gnile celote!

Kjer šteje…

… dospetje do korita, tam je uspeh preživeti brez rilca.

Ne vem sicer…

… če razlikujejo med besedama »ponižnost« in »spoštljivost«, vem pa, da o spoštljivosti ničesar ne vedo, ne tega kdo si jo zasluži, ne kako jo je izkazovati, obenem pa – zelo bi se zamislil nad seboj, ko bi me »spoštovala« nemoralna ničeta!

Nauči tisoč papagajev…

… eno in isto ponavljati, pa bodo sila »demokratično« - eno in isto ponavljali.

Ko so zlezli iz riti…

… prejšnjega sistema, so imeli veliko čezenj povedati… ne da bi se poprej vsaj umili, čeprav – drek bi še vedno drek ostal!

Tudi, ko bi bila…

… tisočkrat boljša – na istem pašniku različne črede goved ne gredo skupaj.

Kako si ne bi…

… tujih uspehov prisvajali, ko pa lastnih zmožni niso, obenem pa bi radi nekaj bili, a iz svojega nič-a ne zmorejo?!

Nor bi bil…

… ali vsaj povprečno butast, ko bi svoje življenje zaupal tistemu, ki je zlahka sedemnajst tisoč duš izbrisal!

Uspešno vodenje države…

… so izkazali, ko so najprej onesposobili proizvodnjo, nato pa začeli kupuj-slovensko trobiti.

Opravljati rutinska dela…

… zmore tudi uradno prepoznana žival, težava pri tem pa je, da se živetje rado z ne-rutino izkazuje.

Realnost…

Nagonski so v vseh porah družbenega živetja, bržčas zato, da, sami nezmožni, zmožnim preprečujejo.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Ko me bo družba rodila in preživljala, takrat bo lahko tudi odločala o meni, in pokazala, če je česarkoli vredna.

Ponižnost…

… jim je celo vrednota. Kako bi ne bila, ko pa osebnosti ne premorejo?! In, mimogrede – prav nič ponižni niso, ko se v svoji bebavi domišljavosti izkazujejo!

Ne zaupaj…

… tistim, ki so »močni« napram šibkejšim, in ponižni pred močnimi, in radi »pozabijo« tisto, kar jim ne prija vedeti. Skratka – ne zaupaj nagonom!

Ne morem trditi…

… o tem kaj se jih bolj »duhovno dotakne«, razni »otoki ljubezni« ali jodlanje, vem pa, da so že tako dotaknjeni, da bolj biti ne morejo.

Ne vem…

… v čem je moč iskati vrednosti družbe, v kateri prosperira pokvarjena hinavščina?!

Hudič je…

… kadar »sobivanje« izključno na temelju interesov obstaja, in so želodci bolj lačni, kot so zmožne zabite betice.

Daj bebcem…

… odločanje, potem pa uživaj v posledicah pametnih odločitev!

Pri njih…

… so odpadki krivi za to, da jih neodgovorno ustvarjajo, in so jim drugi krivi za to, da so tem drugim popolnoma enaki.

V krempljih čas…

Ko bebavost zavzame svet,

molitev nič več ne pomaga,

bog spet na križu je razpet,

čas pa v krempljih vraga.

Nemoralnim…

… je nemoralnost moteča samo takrat, kadar so sami njene žrtve. Blatnim je namreč blato edino kar (po)znajo.

Že en bebec…

… vse ve, združeni pa vedo več od vsega.

Moje življenje…

… ni javna dobrina, in o njem nikogar ne bom spraševal, in zlasti ne nemoralnih bebcev!

Re- na referendum…

In so obvarovali star(ejš)e pred množičnim-pobijanjem…

Obstaja kje sredstvo, ki obvaruje pred – množičnim kretenizmom?!

Človeku…

… je pod častjo biti žival, živali je preko dosega biti človek.

Upam…

… da nikoli ne bom mislil, čustvoval, ravnal tako kot obči. Bi bil prevelik padec, da bi ga preživel.

Sebičnost, preračunljivost, pokvarjenost…

… so značajske lastnosti, pa je popolnoma vseeno koliko ima takšno bitje »rado«, kajti »rado« zmore imeti izključno – sebično, preračunljivo, pokvarjeno.

Preveč…

… »ljubečih« (staršev) poznam, da ne bi bolj za mortaliteto navijal, kot za nataliteto.

Človeški narod…

… obstaja en sam, imenovan Homo Sapiens.

Potrošna roba…

Čast nima cene, pa je med vlačugarskimi ne kaže iskati.

Ljubezen do denarja…

Smola, kadar je denar vrednejši od tistega, k(og)ar z njim kupiš.

Tisti »nekaj dobrega«…

… v obilju dreka ni prepričljiv argument.

Dobrim…

… živim na dosegu roke, ostalim pa za koncem vesolja.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Skupnost je civilizirana takrat, kadar upošteva pravice posameznika, posameznik takrat, kadar upošteva pravice skupnosti. In slednje ne smejo preglasiti posameznikovih.

Narodno vprašanje…

Ne krepitev, izumrtje »narodov« zmore človeški svet poroditi!

Slovo…

Danes sem se poslovil od starih čevljev…

 

Mala je šarila po nekih škatlah in na plano zvlekla par, podoben supergam, lahkotno, zračno obuvalo. Brat me je oskrbel s štirimi pari čevljev, dva sta za prehodno obdobje, dva za deževne in zimske dni…

 

Najprej sem poskusil par, katerega se je dete lotilo v raziskovanje. Nato tudi preostale. Hip za tem sem sklenil, da bom stare čevlje vrgel v smeti…

 

Vsaj dvajset let sem jih nosil, lepo pošvedrani so bili, udobni, mehki, le tu in tam je neka načetost občutno vodo prepuščala, pa je to bil edini razlog za slovo. Nerad mečem, zlasti tisto, kar se kot vrednejše izkaže kot marsikdo, katerega sem odpisal.

Žabe se tolažijo…

… da se med seboj razlikujejo…

Hm, ne vem, ko jih gledam, ja, res je, obstajajo neke razlike, a povsem zanemarljive.

Ko je Marks…

… gradil svoj vsakomur-po-njegovih-potrebah, ni imel v mislih zakompleksane nenasitnosti. Pravzaprav niti slutil ni, da živi med nagonskimi.

Kjer pamet »ve«…

… da je isto kot razum, tam se »razum« kot bebavost kaže!

Osnove biologije…

Svet tvarin. Svet rastlin. Svet nagonov oziroma živali. Svet razuma oziroma človeka.

Osnove bebavosti: NErazumska bitja smo ljudje.

»Nekoč nismo vedeli…

… danes pa vemo«…

Takšno obče prepričanje bi učinkovalo samo v primeru, ko bi se glasilo »nekoč nismo vedeli, da smo bebci…«

Toliko njihovih »resnic«…

… je bilo ovrženih, da samo bebavost ne zmore dospeti do dvoma v lastno ugotavljanje!

Želel sem preveč!

Človečno in med ljudmi se mi je zdelo samoumevno.

O kakšni svobodi…

… gobcajo, ko pa niti lastnih nagonov ne zmorejo preseči?!

Domet pameti…

Zmožna se je (na)učiti zgodovino, ni se zmožna (na)učiti iz zgodovine.

Izumrlim civilizacijam…

… se je zgodila »demokratizacija«. Vsaka je imela neko svojo »pomlad«, ki jo je do uničenja popeljala.

Civilizacije…

… minevajo, primitivizem preživi.

Trde glave…

… do spoznanj dospevajo z ritmi.

Ničesar nimam…

… proti svobodi živali, le v svojem naravnem okolju naj jo iščejo.

Aleluja…

… primitivci kultivirajo, nepismeni opismenjujejo, bebci tolmačijo!

Nemogoče je…

… med kopiti govoriti o svobodi. Pot od gobca do riti je prekratka, da bi se utegnila poroditi.

Še dobro…

… da je imel Tesla na razpolago laboratorij! V nasprotnem bi vedoči še danes vedeli – ob svečah.

Ne dopoveduj…

… pametnim, so preveč neumni!

Dejstva so…

… kaže, sila neoprijemljiva zadeva, upoštevaje, da vsakdo o njih drugače ve.

Popularnost…

… bi utegnila biti celo merilo kakovosti, ko bi bilo moč o občem okusu govoriti.

Palčki zmorejo…

… biti prikupni, ko se vzpenjajo na prste, a za ugotavljanje višine niso merodajni.

Ko ne bi bilo…

… nagonskih, bi se civilizacija kontinuirano razvijala in vrag vedi, do kod bi že segla.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Preveč jih je bilo, ki so na mojih vratih videli samo besedo »vhod«, pa sem jim tudi »izhod« moral pokazati.

Ni večjega greha…

… kot je ta, da nagonska pamet človekov svet kroji!

Njihov…

… »bog ima vsakogar rad« je njihovo nehoteno priznanje lastnega smradu… in bebavosti, kakopak, kajti njihov bog ne mara ne-naših.

Bogovi…

… nemoralnih butcev ne morejo biti drugačni kot nemoralni in butasti.

Preveč…

... mislijo, da vedo, premalo vedo, da bi mislili.

V psu…

… je več načelnosti kot v »(sodobnem) človeku«!

Ne vem vsega…

… a vem krepko več od tistih, ki bi me učili o tem kako je treba vedeti.

Kdor…

… vsaj enega človeka pozna, poleg sebe; ve, kako se izkazujejo etičnost, uvidevnost, dobrota; pozna svet živalstva; zmore ugotavljati izkazovanja občestva… bentiš, temu lahko samo bolezensko stanje preprečuje v »človeštvu« ugotoviti živali!

Njihova prepričanja…

… neresnice spreminjajo v resnice, s katerimi že rahel dvom opravi.

Ne kaže verjeti…

… tistemu, kar večina ve!

Sebe vidijo…

… v najlepši luči. Kaže, da gre za skromno brlivko.

Za »poštenost« se ni bati…

… dokler se zanjo nemoralen smrad poteguje.

Komajda…

… iz tuje zlezejo, že lastno rit nastavljajo. Še dobro, da jim smrad diši.

Sedanjost…

… sodi med abstraktna platna – kup zmazkov, ki si lepoto pripisujejo.

Uboga »humanost«…

… za katero se nagonska bitja zavzemajo!

Ni moči v tem…

… da krog sebe nabiraš bedo, pač pa v tem, da z bedo ničesar nimaš.

Kdor me ne išče…

… kadar me ne potrebuje, me ne bo našel, ko me bo potreboval.

Odlično!

Tramp in Zelenski ugotavljata napredek. Super. Še Putina morata o njem povprašati…

Neopolitik…

Odprta usta iz temé,

praviloma dokaj smrdljive,

vrednote svoje rad požre,

pa v drek so spremenljive.

Blišč in beda…

Blišč je lažniv, in minljiv, beda resnična, in trajna.

Kdor v očeh drugih…

… sebe išče, ta se nikoli ne bo našel.

Lepote mlake…

… zmorejo veljati le žabam.

Ni osla…

… ki ne bi bil dovolj pameten za oslovsko.

Ne obžalujem…

… neizkoriščenih priložnosti. Je preveč izkoriščenih, zaradi katerih mi je žal.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Edina svoboda, znotraj katere zmoreš nagonom preprečiti uničevanje, so – ograde.

Ne/moč…

Sonce ne more polepšati dreka, drek lahko zagabi sonce.

Pozabi…

Včeraj sem nekemu uredniku zapisal »prosim, pozabite na pesem.«

Nek izraz mu ni bil všeč, pa se je agresivno, prek vseh meja dobrega okusa, štulil v mojo pesem ter mi, v predlog rešitve, celo svoj popravek zapisal, s katerim je porušil ritem, ki je sicer tekel skozi vso pesem, kar je argumentiral s tem, da je takšna porušitev pogostna…

 

Meni bi s pogostnostjo?! Hvala, a je ne maram, in jo raje pogostim prepuščam. Taistim, katerim ne dovoljujem, da bi svoje komplekse na moj račun zdravili!

 

Zlahka bom preživel ne-objavo v »njegovi« reviji, ne vem, če je on zlahka pogoltnil mojo zavrnitev. In mi je vseeno, tako zanj, kakor za njegovo mnenje. Bentiš, nisem kurba, da bi bil vsakomur na voljo!

Kadar pomagaš slabemu…

… takrat se ne izkazuješ z dobrodelnostjo, pač pa s škododelnostjo, pa… glede na to, da nemoralnost, sebičnost, preračunljivost… ne sodijo v dobro…

Ni razveseljujoče…

… živeti med tistimi, ki edini pozitiven prispevek svetu izkažejo s tem, da umrejo.

Zgolj blebetanje…

Na svetu je tako malo tistih, ki so vredni obstajanja, da je obče blebetanje o vrednosti živetja povsem falične narave.

Edina…

… vsebinska razlika, ki ločuje človeka od živali, je razum! In je žalostno, da v »človeštvu« obstajajo samo štirje odstotki tistih, ki so zmožni abstraktnega mišljenja, kajti to mišljenje je – predpogoj oziroma osnova razuma!

Homo Sapiens…

… alias človek-razumsko-bitje, še vedno obstaja, in je EDINO razumsko bitje v znanem nam svetu, potemtakem tudi EDINO človeško bitje!

Ubogi »strokovnjaki«…

… ki »vedo«, da so zaradi križanja človeka in ČLOVEČNJAKA postali odpornejši, ne vedo pa, da so »odpornejši« predvsem v betice, in jim niti pod razno ne kapne, da – kot križanci ne morejo biti ljudje!

In na takšnem »strokovnem razumevanju« danes temelji Svet… na poti v maloro.

Pamet zmore…

… biti uspešna, vendar izključno znotraj okoliščin, za katere je porojena! Čim preseže te okvirje, postane – popolna neumnost!

Nagonom ni dano kakovostno spreminjanje sveta, pač pa izključno izrabljanje danega!

Pamet…

… je podnožje razvojne lestve, prek katere se vzpenja razum.

Človek…

… ne pričakuj od nagonskega bitja, da te bo razumelo! Lahko pojasnjuješ kolikor želiš, a besede bo vedno »dojemalo« po-svoje, po-pameti!

Ko ugotoviš…

… da se z bebci ne moreš pogovarjati, ostaneš brez sogovornikov.

Na polici…

… je enciklopedija neškodljiva, v rokah bedaka uničujoča.

So…

… »uporabno« pismeni in neuporabno »izobraženi«.

Tehnološki razvoj…

… je dvorezen meč: bolje opica s krepelom, kot z raketo.

Edini boljši svet…

… katerega lahko svinja zapusti svojemu potomstvu, je – svinjak!

Rad bi verjel…

… v lepšo bodočnost, a kaj, ko v grdi sedanjosti nima osnov.

Nemoralnim…

… je nemoralnost edina »morala«, katero poznajo.

Hudo je…

…kjer je nedotakljivost-živetja »vrednota«, odvisna od politične opredelitve.

V poplavi pameti…

… razum izgublja, bebavost pa se množi. In kmalu bo dejansko obleka tista, ki »naredi človeka«, in kmalu bo oblečen »človek« po štirih prek sveta tacal.

Ne vidim razlik…

… med tistimi, ki lezejo v riti in tistim, kar leze iz riti.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Kako bo nagonom pravica, ko pa korito ne bo nikoli vsem polno, prazne glave pa nikoli site?!

Za lepše spanje…

Doslej je risala okončine iz glav(e), maloprej pa me je presenetila, ko je, povsem samoiniciativno, na svojo riši-briši tablo narisala sebe, in si na risbici dopustila imeti telo…

Nagrada je bila hipna – zgrabil sem jo v objem, jo poljubil, nato pa ji kipeče navdušeno čestital, da ji je nasmeh vidno rasel.

Lep prehod iz dneva na kavč.

Edina konstruktivnost…

… nagonske bebavosti je v destrukciji!

Bukov'na…

V Blatnem dolu ni spremembe,

vse po starem se godi,

kar nevredno je omembe,

to si vladati želi…

 

Butnglava z butnglavo,

in ob njiju še cel kup,

za primatov večno slavo

in za bukov svet kalup!

Človečnosti ni dano…

… obstajati v živalih.

Tudi žabe…

… zmorejo biti »razumska« bitja, tako kot človejaki, kajti tudi one o razumskosti ničesar ne vedo.

Ko živiš med bebci…

… ugotoviš, da je največji dosežek, če ostaneš ne-bebec!

Ustavno sodišče pa molči…

Najslabše je, kadar institucije obstajajo zaradi samega obstajanja. V takšnem primeru namreč pričajo o skupnosti, ki posluje na temelju nemoralnosti, dvoličnosti, laži.

 

Glede referendumskega odločanja o pomoči pri prostovoljnem zaključku živetja in/ali življenja trdim, da je protiustavno, kajti posega v temeljno pravico posameznika, da odloča o sebi, o lastnem obstajanju, o tem kako ga bo izkazoval, do kdaj ter predvsem o tem, če bo imel pravico in možnost, da to obstajanje zaključi takrat, ko ga kot nevrednega spozna.

 

Pod domnevo, da sem polnoleten, da mi je priznana opravilna sposobnost in da se zavedam lastnih misli, odločitev, besed in ravnanj, sprašujem:

 

1.      KDO ima pravico, da me PRISILI živeti po njegovih mnenjih in prepričanjih?

2.      KDO ima pravico presojati o MOJEM živetju oziroma življenju na način, da mene ne samo spravi v podrejeno vlogo, pač pa mi v popolnosti odvzame svobodno voljo oziroma odločitev?

3.      KDO ima pravico ovirati moje ravnanje v okvirih etičnega, kdo ima pravico preprečevati mi izkazovanje pomoči, in me za izkazano pomoč tudi kaznovati, v primeru, da s to pomočjo nikomur ne škodujem, pač pa pomagam, na temelju ustrezne prošnje, nekomu zaključiti trpljenje?

 

Odgovor na vsa ta vprašanja je en sam – neetična, neuvidevna neumnost! In je, žal, moč ugotoviti, tako na osnovi tega, da tovrstna problematika sploh pride v sfero »ljudskega« odločanja, kakor na osnovi referendumskega izida in tudi na osnovi molka sodnikov Ustavnega sodišča, da je omenjena neumnost povsem samoumeven, »normalen« pojav tozadevno razvite skupnosti.

Postreferendumski odmev…

Kako bi od sebičnih pričakoval uvidevnost, od nemoralnih etičnost, od butastih umnost?!

Kdor…

… nima drugega kot golo živetje, temu je le-to dragoceno tudi v dreku.

Včeraj…

… so izničili pravico odločanja o lastnem življenju in etično dolžnost po pomoči pri odpravljanju trpljenja. In to so naredili v imenu »boga«, katerega dejansko ime je človejaška sebična bebavost.

Naj jim ta »bog« podari ustrezne izkušnje, takrat, ko se bodo poslavljali!

Dežna…

Bistvo vsega so težave,

one vselej popestrijo,

zabavljive so narave,

pa se kar povprek vrstijo…

Sneg in led, hudiča delo,

zna vse do kosti zmraziti,

k sreči krenil dež bo smelo,

zmogel bo oba stopiti…

Žal premajhno moč premore,

ni nikdar mu dano sprati

tistega, kar iz obore

je uteklo v svet divjati…

Referendum…

Včeraj je zmagal poraz.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Ko vlečeš iz blata moraš vedeti, da čistega ne boš izvlekel.

Enakopravnost…

… bi morala temeljiti na primerljivih vrednostih prispevanja, ne jemanja.

Da bi mi bila sprejemljiva…

… mora svinja en sam pogoj izpolniti – mora biti dobro pečena!

Civiliziranost?!

Primitivizma ni moč odpraviti drugače kot tako, da – odpraviš primitivce.

Samo v svetu bebavosti…

… zmorejo biti nagonska bitja uvrščena med ljudi!

Kjer je…

… poštenost odvisna od okoliščin, tam je ni.

Ni zakona…

… ki bi mi etično ravnati preprečil, in ni zakona, ki bi občo neetičnost odpravil.

Robotizacija…

… ni izmislek novega časa, obstaja odkar obstaja reprodukcija.

Kaj bodo rekli…

Občega »kaj bodo (drugi) rekli« nisem razumel vse do tedaj, ko sem ugotovil, da brez osebnosti drugače iti ne more.

Grozljivo…

Še malo, pa se bo začel mesec dodatno izkazovane hinavščine. Mesec treh-dobrih-mož, neobstoječih, kakopak. Kakor je tudi dobrota malodane neobstoječa.

Trnov sijaj…

Kar je težko, zna zasijat,

iz blata trnova gre pot,

v lahkem ni potrebno znat,

v lahkem zmore prav vsak trot.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Imam presežek vrat, na katera bi smel potrkati, a ne bom, in manko tistih, skozi katera bi vstopili, a ne bodo.

Šivalni dan…

Danes sem drugič v življenju šival…

 

Prvič sem to počel med služenjem vojaškega roka, ko sem na vojaški plašč »prišil« gumb, in to, proti pravilom, kakopak, naredil s tanko žičko, danes pa…

 

Pred časom sem ji kupil nekega psička, plišastega, in pripetilo se je, kakor pri nekih drugih igračah poprej (očitno jih dokaj nemarno izdelujejo), da se je šiv razparal, pa je »drobovje« hitelo padati iz njega…

 

Kar nekaj časa sem iskal, tu, po lokalni »razvitosti«, preden sem našel, in kupil, šivanke (kakopak, ni moč kupiti ene, pač pa cel komplet…), nato pa sem iskal tudi sukanec ter ga, končno, našel, prejšnjo soboto. Kakorkoli že…

 

Nedolgo nazaj sem si namestil bralna očala, pripravil pripomočke in vzel igračo z omare ter Mali izpolnil obljubo. Ko sem ji zašito dal v roke, je kar nekaj časa vriskala in poskakovala, zdaj pa ta psiček noče in noče iz rok. Domnevam, da bo zvečer šel z nama tudi na kavč.

Hm...

Se Dežela odeva v masko ali je zares tako bela?!

Nisem prepričan…

Ne vem, če je moč o razvoju govoriti takrat, kadar od privezov pride do stampeda.

Vsaj tu in tam...

Danes je »demokracija« znosnejša, mora molčati.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

V svojem neimetju premorem tisto, česar v svojem imetju nikoli ne bodo imeli.

Na plečih ga nosim…

Nosim ga, nosim, ne zmore hoditi,

ga moral nekoč bom v kraj odložiti,

le išče, le terja, ne hvali, bolj bije,

in vztrajno se trudi, da kri mi izpije…

 

Mi dano v zametku, za neko spodbudo,

a v upih, v željáh je hitelo v zamudo,

neredke so padle, da bi zgolj grenile,

in figo kazale, za nos me vodile…

 

Ga nosim, ga nosim, težko z njim je iti,

vse bolj me razkraja, hiti me drobiti,

a tu je, še vedno, še vedno nagaja,

ko me preizkuša, po moje vztraja…

Duhovi…

Ko bi obstajali duhovi, in bi sam eden izmed njih postal… k tistim redkim mojim bi hodil, v njihovih nočeh, da bi jim sanje objemal in toplil…

Kdaj odpustiti…

Bolj kot imaš nekoga rad, večja je bolečina, katero ti zmore poroditi…

 

Imel sem psičko, terierko. Rada se je igrala s »pedalom« kolesa in je izkoristila sleherno priložnost, ko je nekje zagledala prislonjeno kolo, da je s tačkama tolkla po pedalu in ga tako vrtela. Nekoč se je pripetilo, da ji je tačka zašla med verigo in zobnik, in je ni mogla izvleči…

 

Prihitel sem na pomoč, a brez bolečine ni šlo, kljub temu, da sem pazil, in v nekem trenutku, ko jo je, očitno, preveč zabolelo, me je ugriznila, v roko. To je bil edini primer, v vseh letih najinega sobivanja, da je tako odreagirala…

 

Tudi takrat je pazila, saj so mi zobje, ki so zlahka goveje kosti trli, poleg bolečine, le nekaj ranic povzročili, vendar – takoj, ko je bila tačka osvobojena, je pohitela opravičevati se mi za ugriz. Čeprav ga je izkazala v stanju svoje »neprištevnosti«, povsem mahinalno, nagonsko…

 

Odpuščati ali ne?! Vprašanje, ki nikakor ni odvisno, vsaj meni, samo od tega, kaj je nekdo naredil, pač pa od tega v kakšnih okoliščinah je počel, kako je počel in predvsem od tega, kako je sam to svoje početje doživljal, tako takrat, ko ga je izvajal, kot tudi kasneje, pa – v kolikor pri tistem, ki se s slabim izkaže, ugotovim bolečino (običajno naj bi bila celo večja od tiste, katero povzročiš), to, da mu je dejansko žal storjenega, potem mu zmorem odpustiti, v nasprotnem pa ga zmorem samo – odpisati!

Kjer obstaja…

… tam dobrota ne pozna razlik ne v barvi kože, ne v običajih, jezikih in v ostalem samo bebavosti pomembnem, pač pa pozna samo potrebo po pomoči in željo po odpravi nezadovoljstva. In potrebuje čas, prevečkrat krepko predolg, da se nauči prepoznavati in ugotavljati, če je tisti, kateremu naj bi bila namenjena, nje vreden. Do takrat namreč prevečkrat v blatu konča.

Lovim trenutke…

… a kaj, ko se vsi v nič odpravijo, da se posledično sprašujem čemu jih ne pustim kar mimo mene teči…

Moral bom na operacijo…

… in to pod nujno, neizogibno, kajti…

 

Baje ni primerno, za deca, ne, ni, kaj šele dostojno, če si pravi dec, seveda, da se s čustvovanji izkazuješ. Dobro, neka nestrpnost, sovraštvo, v razne podobe nasilja usmerjeno, to še gre, a solze, ne, to pa nikakor! Vidiš, jaz pa imam težavo, se mi znajo že ob poslušanju glasbe oči dodobra orositi…

 

Veliko sem jih spoznal, ki so mi izkazali, da je moč živeti brez srca, a kaj, ko sem hendikipiran, pa mi kaj takega, doslej vsaj, za en sam trenutek ni uspelo, pa bo najbolje, če mi solzevode usmerijo proti mehurju. Mislim, drugega ni, kajti sicer nikoli ne bom pravi dec!

Lepa, zelo lepa…

… z eno samo napako – prekratka je…

 

Nisem ljubitelj narodno-zabavne, še zdaleč ne, a takšna, okrašena z violinami, s harfo, ter z ubranimi glasovi… ja, ti mehiški pobje pa me zmorejo tako prepričati, da sem se v teh nočeh kar precej spanja odrekel, sedeč, zroč, poslušajoč…

Zemlja je ploščata!

 Ko ne bi bila, tudi ploščatih glav ne bi bilo.

»Argument« in pol…

Baje gre pri »umetnem« končanju živetja za umiranje podobno utopitvi, potemtakem za, kakor pravijo »razgledani« in predvsem sila »uvidevni«, za eno »najhujših podob smrti«…

Zdaj – katera oblika smrti je najhujša, o tem ne bi, bi bilo treba vse doživeti in se šele nato odločati, bi pa le o eni sami »malenkosti«…

 

Bebci so, v to ne dvomim, že slišali o posegu imenovanem – narkoza. Ko ti jo dajo, te lahko pri živem telesu režejo, ti odstranjujejo organe, jih z nadomestnimi zamenjujejo, a ti NIČESAR NE BOŠ ČUTIL, ker so ti, preprosto – IZKLOPILI ZAVEDANJE! Z drugimi besedami: ko ti izklopijo zavedanje, takrat ničesar več ne čutiš, niti tega na kakšen način boš umrl. Takrat si namreč samo telo, neka materija, prepuščena času…

 

Da, zavedam se, ne vem pa, kaj v tem času počne »duša«, tista, kakopak, o kateri taisti bebci »vedo«, da obstaja tudi brez telesa. A mi je zanjo vseeno, glede na to, da se z neobstoječim ne obremenjujem.

 

Aha, pa še to – gledal sem oddajo, v kateri so obravnavali tovrstno umiranje v Švici. Nikjer, za en sam trenutek nisem zaznal informacije, da bi tam umiranje potekalo »več ur, celo več dni«, in tudi nobenega trpljenja, povzročenega s samim posegom, ni bilo omenjenega.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Pravico si vsakdo po svoje razlaga in večinoma na račun drugih.

Skriti talenti…

Danes sem slišal, da je vsakdo nadarjen…

Dobro, niso natančneje opredelili tistega, za kar naj bi bil ta vsakdo nadarjen, a po videnem bi upal sklepati, da gre, očitno, za skrite talente. Ki so tako dobro skriti, da se nikoli ne najdejo.

Nekaterim je vseeno…

… glede tega kdo jim vlada, samo da jim je dobro.

Jaz, priznam, nisem tako napreden, pa najraje samemu sebi vladam, tudi, če mi gre radi tega slabše.

 

Kakorkoli že, pomembno je, da smo moralni…

Topodlačna…

Se pomladno vse odvija,

lažejo se kot jim prija,

se na čaranje spoznajo,

malo vzamejo, dodajo,

po potrebi osvetlijo,

ko povprek v počep hitijo,

kakorkoli že, od riti

ne bi moglo boljše iti…

 

Topo s topim topodlači,

sebi vredno zgolj novači,

da ne pride do razlike,

ker svetlobi ni med bike,

hvala bogu tla so plodna,

bebavosti vselej rodna,

pa se ni nikoli bati

brez podpornikov ostati…

 

Smrad smrdljivo zna v vonjave,

ni moteč za trde glave,

itak jim drugam ni iti

kot po naše nekam priti,

polžja slina v pot se slini,

kadar v majhnosti zgolj hlini,

a ko v moči dobro vzklije,

ni da ni, uspešno bije…

 

Takšna je sveta zmešnjava.

Bi lebdela prazna glava,

a nezmožne ji korake

v temne vodi zgolj oblake.

Kot v mlakuži, polni blata:

kanglica, in pa lopata,

rastejo povsod potičke,

prava radost za prašičke.

Sivo, sivo in temačno…

Pozno sem legel, sinoči, pravzaprav zjutraj, vstal ob petih, in se še v temi odpravil na pot…

 

Danes sem bil v neposredni bližini Male, a se nisva videla. Me je sicer mikalo, da bi se ji prikazal, a se raje nisem, da ji ne bi bilo hudo,  potem, ko bi se po kratkem druženju odpravil od nje. In mi je dan še malček bolj hladen…

 

Česar ne veš, to te, baje, ne more boleti. Preverjeno, zagotovo. Kot je preverjeno tudi to, da zaboli naknadno, po tem, ko izveš. Ne samo zaboli, običajno, pač pa še dodatno, ko samega sebe za bedaka ugotavljaš. Ko ugotoviš, da bi bilo krepko bolje, zate in tebi, ko bi povsem drugače…

 

Žverca običajno čuti. To mi pokaže vsak poslednji večer, ko se odpravljava spat, in je moč kanček tožnosti razbirati v njeni igrivosti, in se še za odtenek bolj, kot sicer, stiska k meni, v crkljanje. Upam, da danes ni niti prebliska o moji bližini doživela. Naj ji bo čim več smejanja, v kljubovanju sivi praznini, ki je prek neba legla…

Po logiki…

Če je »možnost zlorabe« razlog za zavrnitev predlaganega zakona o pomoči pri umiranju, potem je treba odpraviti vse zakone, kajti vse je moč zlorabljati in jih tudi dejansko zlorabljajo!

Čudno…

Mar zmore posvet, kateremu sledi dogovor, škodovati?!

 

Kadar se dogovarjajo umni, kadar vedo o čem se dogovarjajo, kadar dogovor zagotavlja neko optimalno izbiro/rešitev, takrat je, bržčas, pozitiven, ampak…

 

Čemu, za vraga, obstaja tisti »sto babic, kilavo dete«?! Ah, samo zato, ker »demokracije«, in »dogovorov« znotraj nje, ne tvorijo umni in vedoči!