Karl
Gustav Jung, psiholog, je nekoč pojasnjeval »boga« in izustil nekako tako:
VERUJEM samo v tisto kar VEM. In temu, kar vem, se NE reče verovanje. Zato ne
verujem v boga, ker vem, da obstaja…
Hm,
nerodna zadeva, kajti – tisto, kar vem, tisto zmorem tudi nesporno, neomajno
dokazati, na način, da nihče, ki ima vsaj malo zmožnosti dojemanja, ne more
zavreči mojih argumentov, pa me zelo zanima, kako bi Jung dokazal obstoj
neobstoječega?! In, mimogrede…
Čeprav
izjavlja, da njegovo »védenje o bogu« ni verovanje, pač pa prepričanost, ker o
njem VE, je dejansko zgolj verovanje, glede na to, da svojega »védenja« ne bi
mogel dokazati. S tem Jung izkazuje silovito kontradiktornost, zaradi katere
dvomim, da je zmogel samega sebe najti, pa se mi, ob tem, postavlja vprašanje:
če že po tem vprašanju ne izkaže neke verodostojnosti, je moč pričakovati, da
so tudi njegove siceršnje ugotovitve neverodostojne?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar