Pravijo, da možgani…

… začnejo z leti pešati. Hm, ne vem, če res, vsaj po svojih tega ne bi mogel trditi…

 

Spominsko delovanje možganov.

Pri pomnjenju se zmorejo dejansko kazati določene zadeve (tudi tam, kjer ne obstaja neka okvara/bolezen, ki bi na samo pomnjenje učinkovala), na osnovi katerih bi bilo moč, ampak zelo površno, sklepati o tem, da je s pomnjenjem nekaj-narobe, a temu ni tako, pač pa…

Iz dneva v dan, iz ure v uro, v možgane dospevajo neke informacije, ki se samo kopičijo, pa starejši kot si, več jih je, bolj te zadeve zanimajo – več jih je…

Možgani, v svoji funkciji pomnilnika, premorejo določeno kapaciteto, namenjeno AKTIVNEMU pomnjenju, tako kot jo, denimo, premore računalnik, in vse tiste podatke, ki se jim kažejo kot nepomembni, obstranski (ure, datumi, določene osebe, znanja…), in jih kot takšne ugotavljajo zaradi tega, ker niso dovolj pogosto v obravnavi, »v prometu«, vse takšne podatke spravijo v svoje »kletne prostore«, v (s)hrambo, češ čez-sto-let-mogoče-prav-pride, obenem pa še nekaj drugega počno: tam, kjer je njih delovanje intenzivno, tam znajo te podatke povezovati v sklope, pa v bistvu pomnijo te sklope, neke celote, ne pa posamičnosti, iz katerih so sklopi sestavljeni. Temu pravim racionalizacija pomnjenja, kajti itak veš o čem govoriš, kadar vsebino svojega govorjenja razumeš, poznaš.

Tudi meni se, in to ne malokrat, zgodi, da se v določenem trenutku nečesa ne morem spomniti, tistega, o čemer bi le tu in tam, kasneje pa, lahko čez dan, ali pa deset, zadeva kar »butne« na plano, potemtakem – je v pomnjenju, spomin jo še vedno hrani, le da v pasivnem svojem delu, v »kleti«…

 

Miselno delovanje možganov.

Glede na ugotovitve, da so možgani organ, ki zmore tudi dvesto let, in več, živeti ter delovati, nobenega logičnega razloga ne vidim za to, da bi to delovanje z leti postajalo slabše, nasprotno – več kot imaš informacij o neki zadevi, celoviteje, resnici ustrezneje zmoreš o njej razmišljati in, posledično, vedeti!

Je pa res, da je z možgani tako kot z vsakim drugim organom – če ledvic ne ženeš v njih delovanje, obolijo, če možgani nimajo o čem razmišljati… potem so takšni, se upam stavit, že porojeni!

Je pa razlika, kakopak, med nagonskimi in razumskimi, kajti nagonski so usmerjeni bolj v praktične zadeve, pa ko se le-te s časom redčijo, krčijo, tudi možgani nimajo potrebe za pretiranim delovanjem, pa se zna zgoditi tako, kot pri ledvicah, da se z leti samo še bolj neumno izkazuješ. In, absurd – njihov možgane-na-pašo se spremeni v to, da možgani na pašo dajo njih…