Dragi vizionarji, rešitelji sveta!

Najslabša med vsemi možnostmi je tista, znotraj katere nekdo, omejen v lastni omejenosti ve, da je razkril vse skrivnosti, da je našel odgovore, edino pravilne, kakopak, na vsa možna vprašanja, pa da preprosto VE, zanesljivo, nesporno, neomajno in dokončno, obenem pa se ne zaveda niti tega, da mu, zaradi danosti, kakršne so, zaradi njegove lastne omejenosti, takšno vedenje ni omogočeno niti v teoriji, kaj šele v praksi.

Svet, preprosto, ni zgolj takšen, kakršnega SAM vidim, zaznavam, (ob)čutim, (ne)dojemam…kajti na njem nisem sam, pač pa ga delim z neštetimi »očmi«, ki, vsako zase in po sebi, prav tako gleda in razmejuje, predvsem pa – omejuje, kakor tudi SAM počnem, kadar enoznačne »rešitve« dajem, omejuje sebe, še bolj pa želi omejevati druge. In prav zaradi tega, ker človek nenehno IZHAJA IZ SEBE, iz lastnih meril, sprejemljivosti, dopustnosti, nujnosti, pa posledično želi PO SEBI, po lastnem vzorcu vplivati, oblikovati tudi druge, je to sobivanje, ki mu pravimo življenje na našem planetu, takšno, kakršno je, temelječe na – sebičnosti! Čeprav se (samo)slepimo z »mislijo o tem, kako bi drugim polepšali« njihovo prisotnost v »naši soseščini«. Vsi želijo svet uravnavati po lastnih merilih in NIHČE pri tej uravnavi ne izhaja iz želja, pričakovanj DRUGIH. Je moč, potemtakem, pričakovati, da bo drugim, ki ne mislijo natanko tako, kot mi, ki nimajo enakih vzorcev, kot jih imamo mi, ta svet, NAŠ svet, všeč? Stežka, pravzaprav – nemogoče!

Vsaka aktivnost, sleherni poseg, zamisel…mora imeti lastne stopnje razvoja. Ugotovitev obstoječega. Ugotovitev potrebe. Ugotovitev cilja. Ugotovitev poti in sredstev. Dejstvo. In brez domišljene celote, ne da bi eno samo fazo, ki se v tem razvoju izkaže, do kraja in »neomadeževano«, vsem sprejemljivo razčistili, do tedaj nobena ideja, pot, sredstvo, cilj ne bo sprejemljiv niti večini, kaj šele vsem.

Med mnogimi »opredelitvami« nekega novega, »lepega sveta« sem doslej našel kar nekaj »meril«, zadnje čase pa se najpogosteje srečujem s pojmoma »priden človek« in »pošten človek«. Kakopak, nikjer se (še) nisem srečal z dokončno, vsem sprejemljivo opredelitvijo te pridnosti in poštenosti, pa domnevam, utemeljeno, da se vi, vizionarji, opirate na lastne zaznave in predstave o teh stvareh, meneč, da ste, očitno, neki novi, vse znanje tega (in preteklih) sveta obsegajoči – mesije! Izhajate torej iz domneve, ne, zmotil sem se, izhajate iz prepričanja, da VSE VESTE! Kajti le ta, ki vse ve, ki mu nobena dilema ne dela preglavic, je zmožen, če se želi odgovornega, predvsem pa umnega izkaz(ov)ati, podajati dokončne trditve in postavljati nesporno »maketo« novega česarkoli že! In, ker takšnega ni, ki bi vse v lastni glavi zmogel nositi, ker, revež, niti o samem sebi vsega ne ve (zgolj za ilustracijo: človek se ne zaveda niti desetinke tistega, kar je v njegovi podzavesti zapisano), ste zmožni biti, v svoji neomajni prepričanosti, čeprav le delno izkazani, v podobi »meril«, ki jih postavljate, za izhodiščna, denimo, vsaj skozi moje oči prepoznani kot omejena bitja, ki se lastne omejenosti ne zavedajo, potrebujejo pa, da bi ta omejenost podobe »vsevednosti«, modrosti izkazala, nič drugega kot trop sebi podobnih, le da manj vedočih, trop sledilcev, častilcev, slepih oponaševalcev. Vi, dragi rešitelji in vizionarji, torej ne ponujate, vsaj v celoti ne, nekih praktičnih, zlasti pa ne sprejemljivih in dokončnih rešitev, ponujate le neke iluzije, ki jih, morda celo nehote, v verovanja spreminjate. Verovanja pa, vsa po vrsti, temeljijo na domnevah, pa niso skladna z dejanskim, spoznanim, dokazljivim, kaj šele – za vse in vsem sprejemljivim! Zatorej se morate sprva naučiti vsaj nekaj temeljnih zadev, in sicer:

- samim sebi morate priznati, in to priznanje v sebi tudi občutiti, živeti, da niste vsemogočni, pač pa nudite zgolj svoj razmislek, omejen v okviru vaših lastnih omejenosti spoznanj, dognanj, vedenj, celo verovanj (človek nikdar ne more vsega spoznati, pa je v veliki večini primerov prisiljen v to, da nekomu, nečemu – verjame, veruje celo, če kritičnost iz lastnega sprejemanja »resnic« izbriše);

- samim sebi morate priznati, občutiti, živeti, da ste drobtinica, zanemarljiva, nemočna, uboga celo, v tem ali katerem drugem stvarstvu, pa da le skupaj z drugimi drobtinicami lahko »suvereno delate svoje korake«, nenehno skozi proces (so)potrjevanja, torej znotraj nekega interaktivnega odnosa z okoljem, v katerem upoštevate druge, oni pa vas; s tem se, med drugim, tudi učite, širite lastno vedenje, ko izkušate življenje okrog sebe;

- samim sebi morate priznati, da niste najprej VI, sami, pač pa DRUGI! Da ta svet ni MOJ, ZAME, MENI, ampak je NAM, nam vsem, na katere se tako radi sklicujete, ko skušate »boljše« risati, ne zavedujoč se niti tega, v svoji omejenosti, da edino kar dejansko posredno počnete, počnete to, da DRUGIM OMEJUJETE nekaj in vse, izključno izhajajoč iz LASTNIH pričakovanj, vaših.

S svojim postavljanjem meril hodite po tanki črti, ki ločuje med »tistim, ki tudi drugemu priznava pravico do njegovega lastnega življenja, in mu jo dopušča«, na določenih osnovah, »objektivnih«, vsaj relativno, večinsko oblikovanih (izkustveno, razumsko pogojenih!), in »tistim, ki se, izhajajoč izključno iz lastnega pogleda, iz lastnega videnja, izkazuje kot nekdo, ki bi drugim zapovedoval kako morajo živeti, da mu bodo sprejemljivi«, med strpnostjo in nestrpnostjo torej. In bolj kot opredeljujete »pravila igre«, večji nestrpneži se izkazujete. Pa da ne bo nesporazumov, ne nestrpneži do »nestrpnosti«, tiste nesprejemljive, čustveno pogojevane, iz lastne sebičnosti (in predvsem zafrustriranosti) izhajajoče, torej, v bistvu, »borci za strpnost«, za sožitje drugačnosti, tiste sprejemljive in na slednjem koraku izkazovane, pač pa pravi nestrpneži, ki kršijo s tem, ko vanje posegajo, temeljna etična pravila, med katerimi bi se prvega dalo zapisati, dokaj preprosto, takole: pusti drugemu, da živi, kakor mu prija, če s svojim življenjem ne ogroža življenja drugih!

Kdo sem jaz, kdo si ti, da bom/boš komurkoli govoril, kako mora živeti, da bo – prav živel? Če zgolj živi svoje življenje, če zgolj odmerja, drugim neškodljivo, svoj čas, ki mu je dan, v enkratni podobi, kakor je dan meni, tebi, nam vsem? Kdo sem jaz, da bom od drugega pričakoval, da bo samega sebe zanikal, da samega sebe ne bo živel, zgolj zaradi tega, da bo živel po moje, da bo meni všeč? Predvsem pa, dragi moji vizionarji, ki niti temeljnega, kaže, ne dojemate: ne obravnavajte »sistemov«, katerihkoli, kot grešnih kozlov. Sistemi niso živa bitja, nimajo, neposredno, lastne volje, lastne pameti in čutenja, sistemi so le načini bivanja, načini, ki jih postavlja človek, dvonogo bitje, da zdaj tem svojim apetitom (tudi glede pričakovanj in snovanj) ustreže, zdaj nekim drugim, v odvisnosti od neke domnevne »večinske volje«, od volje, izražene predvsem na osnovi trenutne (za nadvlado potrebne) – moči! Torej – temeljno dobro in zlo obenem tega sveta je – človek! V njem gre iskati odgovore na vsa naša vprašanja, v njem gre iskati vzroke za vse, kar doživljamo. V njem, predvsem v takšnem, ki, natanko tako kot to, absurd, kajne, počnete vi, VSE VIDI izključno skozi LASTNE OČI! Pa se za sebičnega izkaže celo tedaj, kadar po svoji dobri volji »dobroto« drugim odmerja, zlahka, ne da bi te druge vsaj povprašal česa si želijo, v kakšni podobi, koliko, kdaj…

Pridnost, merilo izbire…

1. Kaj je to pridnost?
2. Kako izkazujem pridnost?
3. Kje oziroma v odnosu do česa izkazujem pridnost?
4. Koliko časa moram izkazovati pridnost? (in kaj bo z menoj takrat, kadar jo bom začasno ali trajno nehal izkazovati?)
5. Kaj mora pridnost prinesti meni, kaj pa skupnosti?

Poštenost, merilo izbire:

1. Kaj je poštenost?
2. Kako jo prepoznam in izkazujem?
3. Kdaj in koliko časa jo moram izkazovati?
4. Je dopustna v svoji pogojni podobi ali jo smem le brezpogojno sprejemati, izkazovati?
5. Je poštenost dopustna, kadar je v škodo drugega?

Iskreno naprošam za pojasnila, za odgovore na zgoraj zastavljena vprašanja. Da začnemo naše, bolje vaše vizionarsko reševanje sveta na temelju razčiščenih pojmov, torej, da najprej ugotovimo koliko, če sploh, razpolagate z verodostojnimi znanji in s sprejemljivim pristopom, kajti le potrebno znanje in pristop omogočata dejanske spremembe v bolje. Hvala!

Seveda se v drugi fazi, ko razjasnimo temeljne pojme, pojavljajo naslednja vprašanja, in med prvimi sledeča:

- kdo je ta, ki bo vsakomur in vsem povedal, zaukazal, kaj je to biti priden in pošten?

- čigava merila, dojemanja, potemtakem, bodo merodajna za svetovno populacijo?

- kdo je ta, ki bo »meril« pridnost in poštenost, ter v primeru »nedoseganja pričakovanj« ukrepal, predvsem pa – kako bo ukrepal, s čem, v kakšni obliki?

- kdo je, temeljno, ta, ki sebi dopušča to pravico, da ne rečem »poklicanost«, da drugim »dopušča« in »ne dopušča«, da jim govori kako smejo in kako ne živeti (ne govorim o etičnih vprašanjih, ne govorim o tistem, kar naj bi znotraj prava dopuščalo možnost slehernega sobivanja, in na osnovi česar se vsi in slednji moramo odpovedovati delčka sebe, da drugim dopustimo živeti po njihovo, relativno, omejeno seveda, pač pa o vprašanjih vsebinske narave, o vprašanjih, ki zajemajo delo-počitek, pridnost-lenobo, ustvarjalnost-neustvarjalnost…ne nazadnje: barvo zidov znotraj posameznikovega bivališča)?

Čemu, dragi rešitelji, menite, so etične norme vzpostavljene? Če ne zaradi tega, da različnost vsebin dopuščajo, medtem ko formam, zunanjemu delovanju torej, svobodo omejujejo? Delovanju, ki ga sam usmerjam napram drugemu, najprej (in z njim sebe izkazujem), ne pa temu, kakšen sem, sam zase in v sebi. Zakaj, za vraga, obstajajo sploh, te etične norme, ki mene prepričujejo v tem, da se drugemu prilagajam (in obratno), če pa vi želite vse na tem svetu – prilagajati sebi, svoji ozkoglednosti, ki se vsaj v temeljnem izkazuje?

Vam priporočam, da, če je v vas res kaj »dobrote«, predvsem pa možnosti razmisleka, pameti in znanja torej, in če še niste tako samozaverovani, da ste že prešli tisti korak »od genija do norca«, ne zamahnete, tako zlahka, ob tem zapisu, pač pa si dopustite nekaj časa, pa o njem temeljito razmislite. Verjemite, je možen tudi takšen pogled na vso stvarnost, kakršen je v tem pisanju zaznan (ker ga sicer, bi si upal z gotovostjo trditi, ne bi mogli prebrati), pa…če res želite človeštvu dobro, če vam je res za skupnost nasprotujočega si, za enotnost različnega, potem boste, morda, uvideli, da kaže tudi »moje« mnenje (ki pa, kakopak, z gotovostjo trdim, ni samo moje, osebno) upoštevati, ga v lastna dojemanja in ukrepanja vključiti, če želite, da bom tudi »jaz« vam prisluhnil. Kajti – brez »mene« (vseh, ki meni podobno vsaj razmišljajo) vaše dobre skupnosti, ki bo slednjega upoštevala, ker želi »človeška« biti, nikoli ne bo! Bo le nekaj vsiljenega (nekomu), vam (izključno) všečnega in kot takega – netljivega, porajajočega večna trenja in spopade. Bo šlo?!

Premajhni ste za (pre)velike stvari, žal, sami. Ste pa dovolj veliki, že če srčnost iskreno izkazujete, ko svoje poveste, predvsem pa – ko tuje slišite!

In – se opravičim, a tole je zapisano v dahu, ali dihu, ali na mah, kakor želite, pa ni bilo v nameri, da bi kar z zamahom roke o(d)pravil (z) zadevo, in bi se dalo, o tem in takšnem, na dolgo in široko, da bi, morda, nekoč, prišli do tistega, kar iščemo, domnevno vsi skupaj, v bistvu pa, na način, ki ga izpričujete, vsak zase in po svoje.

O tem in onem, malo tako in malček drugače...

Svet bi spreminjali tisti, ki vanj ne sodimo. In pričakujemo, da nam bodo sledili tisti, ki ta svet - so.

Moraš biti dejansko malo mahnjen, da si mi, vsaj pogojno, všeč. Brezposebneže prepuščam statističnemu uradu.

Upati ni greh. Greh je upati v - zgrešene.

Nenehno iščemo vrednote. Sem mislil, da naj bi jih nosili, v sebi.

Nekateri pričakujejo rešitev v večini. Večina pa je neuporabnost, uporabna zgolj v rokah manjšine.

Kako bodo rešili svet tisti, ki na pastirjev klic v trenutku križ zamenjajo s puško?!

Lastnina je le poligon sebičnosti, le-ta pa je odlika lastnika.

Joj, kok se lepo smeji!

Naš ta nou predsednik je res fajn,

mlad je, šik, pa mat tut lep dizajn,

pametn je, use kr reče

men u glavo hitr steče,

naš ta nou predsednik je res fajn!

S vidla kok se on spedenat zna,

se kravata mu lepo poda,

vedn ko se on nasmeje

kri u žilah mi pogreje,

šanse ni da ne bi vol'la ga!

P.S.

Um razčistil je zablodo,

vdan v svojo je usodo,

ni pomembno kaj je v glavi,

videz šteje v tej državi!

Borutu Pahorju

Pa ste prek horizonta poleteli, tistega,  o katerem ste se ustili v predvolilnem času, in ki vam utegne še vedno prav priti, ko boste ljudem razlagali, da je potrpežljivost tista, ki do oddaljenega vodi. In ste postali predsednik države! A vam moram, že uvodoma, sporočiti, da se boste morali še v čem izkazati, če boste vsaj možnosti hoteli obuditi, da postanete tudi »moj predsednik«…

Nekoč sem vam celo glas namenil, da ste tudi z njim na čelo vlade stopili. Ne, ne tolažite se, niti tedaj nisem verjel v vas, ker je retorična zmožnost krepko premalo za to, da mojim pričakovanjem ugodite. A sem izbiral, pač, kakor mnogi ostali, manj slabo možnost med dvema slabima. Kajti vsaj izključevanja in nestrpnosti vam ne morem očitati, če vam že, na drugi strani, državniške, celo osnovne človeške razumskosti, kaj šele modrosti, ne znam pripisati. Pač, sem zgolj običajen filozof in sociolog, ki se obenem še z verzi ukvarja, pa ne premorem daljnovidnosti, vsaj takšne ne, s kakršno vi, v svojih sanjah, razpolagate. Celo tega ne vem, denimo, v konkretnem trenutku, kam bi vas uvrstil! Med naivne bedake, na primer, ki še verjamejo v pravljice in palčke med praprotjo iščejo, ali med pokvarjene preračunljivce, ki spretno manipulirajo z občestvom, sledeč izključno lastnim kariernim apetitom. Pa vam zategadelj, kot nekomu, ki je že od samega začetka v slovenski politiki, in, v to ne dvomim, izjemno dobro pozna vse okoliščine, znotraj katerih se je oblikovala, in tiste, ki jih je ustvarila, nekaj vprašanj zastavim. Da mi pomagate, da vas bom lažje umestiti znal…

Ste, kaže, med tistimi, ki slabo slišijo. Ali pa ne dojemajo najlažje sporočil, ki jih mnogi že dolgo časa posredujemo, sedaj pa jih je tudi ljudstvo, kar z ulic, pričelo obznanjati. Ste, kaže, med tistimi, ki so prepričani, slepi in vase zaverovani, da je zgolj ekonomska kriza kriva za nezadovoljstvo naroda. In ki ne pomislijo, očitno, na to, da smo, v dobršnem delu, ljudje nezadovoljni zaradi preprostega dejstva, ker ste nas prisilili, da živimo, dobesedno, v bordelu! Da, prav ste prebrali, v državi, ki že temelji na nezakonitem in nemoralnem, v državi, ki jo ves ta čas vodijo, tako ali drugače, in ji podobo oblikujejo, ljudje, ki govorijo eno, počno pa drugo, ki prisegajo na zakone in Ustavo, da bi jih ne spoštovali, da jih kršijo!

Lepo se slišijo vaše besede o skupnem prizadevanju, o povezovanju različnosti, sama nakladanja. Da, se strinjam, mnenjske razlike niso tiste, ki bi smele deliti, celo razdor vnašati, kadar so zreli, razumni ljudje v vprašanju. A vsi, žal, nis(m)o zreli, še manj razumni, je kar preveč takšnih in drugačnih »vernikov«, ki »vedo« in »zaupajo« zgolj zaradi tega, ker jim »njihovi« tako povedo. Čredni nagon, znan iz zgodovine, in vselej prisoten. Ne, tudi sam nisem za takšne delitve, a vztrajam pri delitvah med dopustnim in nedopustnim, med poštenim in nepoštenim, med moralnim in nemoralnim, med resnico in lažjo, poštenostjo in pokvarjenostjo! Vztrajam in bom vztrajal, ker mi le načela omogočajo pogled v oči, slehernemu, in z njimi ne mislim trgovati, jih, še manj, prilagajati, blažiti, zgolj zaradi tega, da bom lastno vest miril, medtem ko bom z barabo streho delil!

Veste, da ljudje že dolgo ne verjamejo v pravno državo. In dobro veste, prepričan sem, za mnoge primere, za mnoga dejanja, storjena tudi s položajev, ki so (bila) v izrazitem nasprotju tako z etičnimi standardi, kot z zakoni. Veste zanje in samo dejstvo, da zadeve nikdar niso bile obsojene, ne razrešuje odgovornosti, ne tistih, ki so nemarne rabote počeli, kakor tudi ne tistih, ki vedo in razpolagajo s podatki, a molčijo, zaradi nekih »političnih višjih ciljev«. Oprostite, a ni ga višjega cilja kot ustvarjati državo človečnosti in poštenja!

Zanima me, konkretno, kaj boste storili, sedaj, ko ste tudi uradno pravljičar postali, da bodo ljudje zopet pričeli verjeti v poštenje, da se jim bodo upi ponovno prižgali?! Ob vseh aferah, ob vseh bogatenjih prek noči! Se boste zazrli v dejanskost, pa pogled tudi k preteklemu usmerili? Boste terjali razjasnitve vsega, kar je razjasniti potrebno? Boste pod prste pokukali, ne glede na imena, položaje, politično pripadnost? In, boste, morda, uspeli razbrati, končno, vsaj za nekaj časa, očitne kontradiktornosti med oklicevanim in izvrševanim, ki jih v našem dandanašnjem mrgoli?!

Dopuščam tudi to, da vam ni dana zmožnost prepoznavanja značajev, ali pa ste sami takšnega, da vam je vseeno, zaradi vašega osebnega horizonta, pa tudi barabam roko ponujate. A vedite, čistosti se ne da zagotavljati s prikrivanjem umazanije, pač pa je najprej pranje potrebno, v našem primeru že kar temeljito! In dokler ga ne boste zastavili, do tedaj niste rešitev, niti približna ne, pač pa ostajate, kar ste doslej nenehno bili, zgolj – del problema!

Samo nasmeh je bolj grenak...

Dobili smo novo streho. Gnojna jama je ostala polna.

Rad bi bil optimist...

S pojavom slehernega Človeka, ljudstvo izgubi svojega člana. A se mu še dolgo ne bo treba bati, če sploh kdaj, za lasten obstoj. Je razmerje med izgubo in prirastkom krepko v korist slednjega...

Da, rad bi bil optimist! In delujem, vseskozi, za nek boljši dan. A kaj, ko živim v okolju, v katerem velja, da čreda potrebuje zgolj pastirja!