Koruzni bluz

Auuuuuu...je vse pogostejše petje, v tej ljubi državi, v kateri vsi na vse gledajo, pa vsakdo le sebe vidi. Pa ni nič čudnega, če je celo mišim postalo - dovolj!

http://www.youtube.com/watch?v=HuA41Chfpak

Tam na bregu

Komur prija, naj posluša, komur ne - več je poti v svet...

http://www.youtube.com/watch?v=RqmfrSfHe9Y

Uspešna država

Uspešna zmore biti le tista država, ki lasten obstoj temelji na pravičnosti.

Sleherno sobivanje je možno izključno toliko časa, dokler slednji njegov člen občuti svobodo lastnega obstoja, v okviru vsesplošnega prilagajanja, kakopak, prilagajanja, ki se izkazuje v iskanju skupnih, stičnih točk, ki zagotavljajo doseganje vseh tistih stvari, ki jih edinka sama ne zmore doseči. Napredovanje, druženje, varnost…ne nazadnje – golo preživetje.

Potemtakem je sobivanje možno tedaj, kadar dopušča, vsakomur, da v omejitvah, ki veljajo, načeloma, vsem enako, lastne potrebe zagotavlja, vsaj tiste, katerih zagotovitev je predpogoj tega, da posameznik ohranja samega sebe kot sebe, kot neko specifiko, različno od drugih, a z njimi primerljivo. Pomeni, da kadar govorimo o sobivanju, potem mora v njem in skozenj sleherni posameznik imeti možnosti dostojnega, zanj sprejemljivega preživetja, življenja.

Marx, ki ga zgolj neumni z zamahom roke zavržejo, je govoril o tem, da naj bi človek, to je vsako posamezno človeško bitje, imel zagotovljeno vse tiste osnovne potrebe, ki omogočajo dostojno življenje. Delo, ker smo kreativna bitja. Dom in osnovne materialne potrebščine, ker potrebujemo zaščito in zagotavljanje temeljnih psiho-fizičnih aktivnosti, ki so naš sestavni del. Izobraževanje, ker smo nezadovoljni s spoznanim in silimo v nenehne spremembe. Varnost, tudi zdravstveno, ker nam ne le omogoča optimalnejše pogoje obstajanja, pač pa nas navdaja z mirnostjo, le-ta pa je potrebna za naše nemoteno delovanje…

Kaže, da smo ljudje skrajneži, pa ne zmoremo sredine, pač pa se klanjamo bodisi bogovom, tistim nad oblaki, ali pa raznim marxom, ki nam svoja tuzemska videnja ponujajo. In eni vlečejo na levo, drugi na desno, ne vedoč, da se človek vrti v krogu, kadar nenehno istemu nagibu sledi. Verjetno tudi zaradi tega ne zmoremo spoznati dveh temeljnih resnic. Resnice o tem, da dokler bomo bogove iskali izven nas, bodo v nas samih obstajale zveri. In resnice o tem, da ni pravičnejšega okolja od tistega, v katerem ima slehernik dane možnosti tega, da z lastnim dostojnim delom poskrbi za lastno dostojno življenje, ki vključuje tudi ohranitev vrste, torej tudi to, da »na noge spraviš« lasten »podmladek«, obenem pa je dopustno, da tisti, ki bolje in več in dlje dela, tisti, ki se odloči in ne potroši do konca, pač pa »na stran« daje, zmore ustvariti ter posledično imeti, tudi in niti slučajno samo v materialnem pogledu, več od tistega, ki sproti porabi.

Demokracija, kot sistem, ne priča v prid tovrstnim ugotovitvam, kaj šele njihovi realizaciji. Vsaj ne vsesplošna demokracija. Um in izhajajoče umne odločitve, pač, niso splošna danost, saj so v svoji končni podobi odvisne od mnogih okoliščin, ne samo od količine »vsajenih informacij«, tudi od zmožnosti samega procesa razmišljanja, ki se ga da na različne stopnje deliti, kakor, denimo, pismenost. In večina, žal, zmore le tisto konkretno, če se le da čim bolj vzročno-posledično, »plašnično razmišljanje« izkazovati, medtem ko ji je večstranskost izhodiščnega pristopa, posledično kakopak tudi neskončnost kombiniranja dopustnih možnosti in njih rezultatov, »španska vas«. Zatorej zmore večina šteti le v svoji številčnosti, kot argument moči torej, ne kot moč argumenta. In če upoštevamo, ob tem, gnetljivost, vodljivost človeških mas, potem so vse odlike demokracije na dlani. Pri obstoječi stopnji posameznikovega samozavedanja, vedenja.

Kakopak, tudi tiranija, ki voljo posameznika nad množico izkazuje, ni prava rešitev. Kajti z ničemer ni zagotovljeno to, da bi »tiran« bil neka človečna figura, ki bi za splošen dobrobit skrbela, čeprav so, skozi zgodovino, pričanja tudi o takšnih, a sila redkih. Bolj naključni primeri, kot ne. In, absurd človeštva, prav to tiranijo živimo, in je, bolj ko se na demokratičnost odločanja sklicujemo, močneje prisotna. Čeprav se, formalno zgolj, vladanje izkazuje v podobi odločanja izbranih predstavnikov ljudstev (ki pa ne upoštevajo temeljne volje taistih, na katere se sklicujejo), je dejanska moč vezana na denar, konkretno na eno samo valuto, v tem hipu, le-to pa (in z njo tudi »usodo« sveta) drži v rokah nekaj najbogatejših subjektov. Kako potemtakem bi se dalo?

Kako že gre tista…aha, spomnil sem se: »…le čevlje sodi naj kopitar…«!

Izvršna oblast, sestavljena iz umnih in iz strokovnjakov - kar naše, vse, vključno s sedanjo, niso (bile) – in nad njo telo modrecev, ljudi, ki so presegli apetite po materialnem, ljudi, ki težijo (tudi k lastni) osebni nadgradnji, ljudi, ki vedo, in to vedenje z ravnanji izkazujejo, kaj je to etika. Saj je že bilo nekaj takega, bojda, v zgodovini, ne nazadnje, vsa plemena poznajo »svet modrih«.

Kaj pa raja? Preprosto – če želi kaj iz sebe narediti, se bo morala sama sebi posvetiti, pa kaj vase vložiti, da vsaj to spozna, da obstaja, in to dejansko, v praksi, proces, ki se mu miselni pravi…

Absurd našega absurda

Zanimivo, a ljudje, ki se za umne izkazujejo, se otepajo politike, zlasti izstopajočih položajev, ki jih zasedejo izjemoma, in še takrat za določen čas, pa, če se le da, takšnih, ki izvršilne moči nimajo, in še to navadno tedaj, kadar jih v to prepriča neizbežnost stanja, dejanskost potreb. Potemtakem ni težko ugotoviti, da je politika magnet za tiste, ki se ravno najbolj umni nikomur ne morejo dokazati, z izjemo samim sebi in med seboj..

Navadno na praktične, izvršilne funkcije prihajajo ljudje s praktičnim, enostavnim umom. In recimo, da so pogojno celo vsaj minimalno pametni, pa usposobljeni, jim nikakršna znanja pri odločanju niso v bistveno pomoč, saj so kot prvo samozaverovani in vedo, da imajo prav (sicer se sploh ne bi potegovali zanj), kot drugo pa so neomajni v tem svojem prav, ne dopuščajo, da bi ga tudi drug(ačn)i imeli, predvsem pa so, navadno je temu tako, na prvih stopnjah razvijanja uma kot takega, vsega lačni, v svetu, v katerem vse vidijo, a vsega nimajo, zatorej tudi oblastiželjni, bolno, dobesedno, saj je položaj, moč, edino sredstvo, s pomočjo katerega lahko do obojega pridejo: do svojega prav (in z njim do svojega sveta) in do svojega imetja!

Potemtakem je pretežen del politikov sestavljen iz primerkov, ki so jim dana razmišljanja o preprostih vzročno-posledičnih povezavah, in zmorejo, upam, da vsaj malo, nekako celo "predvidevati", a žal le v ravni liniji, medtem ko jim vsi možni odkloni, pri problematiki, ki je ne dojemajo, nasploh predstavljajo nerešljive zanke. Zatorej, če želiš imeti dobrega, poslušnega vojaka, izvrševalca, če želiš na vsak način nekaj doseči, četudi "šparanje", daj izvršilno moč v roke butcem! Njim je za vsebino malo mar, niti pod razno ne dojemajo širine posledic, pa bodo optimalno dosegali želene rezultate. Težava je, pri tem, le v dejstvu, da kratkoročno delovanje zmore, pa naj se trenutno še tako učinkovito in uspešno kaže, povzročati dolgoročne posledice, zlasti, če ne celo izključno (če daš butcu v roke moč, le kaj lahko potem pričakuješ dobrega, v odsotnosti čudežev?!), nezaželene, škodljive, slabe.

Pa da ne bi kdo kakšno slučajno podobnost iskal z dejanskimi razmerami. Zapis temelji na razmisleku, naključja so izključena.

Najboljše je - ne misliti!

Zlasti v tej državi je dobro biti – govedo! Kajti, ko zastaviš misli, ugotoviš, v čem si se znašel…

Kaj misliti, denimo, o nekom, ki je dosledno nedosleden, pa vse samo skozi sebe gleda in vidi, in je sam le zaslužen, čeprav ni, krivi pa so drugi, vsi, čeprav je kriv prav on?! Kaj misliti, denimo, o nekom, ki neke odstotke v ugotavljanju verodostojnosti pozna, v imenu državne dobrobiti, seveda, kadar drugim očita, a taiste odstotke zanemari, zlahka, češ da je edini, ki pozna, ve in zmore? O nekom, ki drugemu očita, ko ga partnerji zapuščajo, in svojim nekdanjim partnerjem očita, ko zapuščajo njega? O nekom, ki poziva na ulice, ker on ve, da tako mora biti, obenem pa drugim, ki zgolj isto počno, destruktivnost, zle namere očita? Je morda, sledeč lastne frustracije in potrebo po brezpogojni samopotrditvi, neuravnovešen? Je, morda, le pokvarjen? Ne vem, mi je vseeno, kajti v prvem primeru ne morem pričakovati normalne, v drugem pa poštene države!

Popolnoma vseeno mi je, kaj kdo o takšnih misli. Le to vem, da sam nisem plačan, da bi tovrstne primere na svojih plečih nosil.

(do)misli(m)

Mislim, da domislim. Da misli odpravim, torej, jih zaokrožim, pa potemtakem - odveč postanejo, nepotrebne?!
Groza, ne gre! Bolj kot se mi zdi, da sem se premaknil, bolj se nove porajajo. In dvome, vsakokrat, s seboj prinesejo, kajti...kaj pa, če ni tako? Si vse upošteval? Bi se dalo drugače?

Kakopak, ni tako! Čeprav je, tako. V neki ozkosti, moji. V nekem trenutku, ki pa je pomanjkljiv. V njem sem namreč že marsikaj pozabil, iz nekih prejšnjih trenutkov, in v njem je še več tistega, česar ne poznam, in lahko, le deloma, upoštevam, na domnevah temelječ. Skratka, bolj ko pot osmišljam, več njenih razcepov se mi kaže, več vzporednic, po katerih bi se tudi dalo...

Ne, nisem vsega upošteval! Najprej, ne zaradi tega, ker vsega - ni! Ni ga ne v seštevku zavesti vseh, kar nas je, pa če jim še tiste dodam, ki so bili, in zapisovali, prenašali, kakorkoli, svoja dognanja...ne, še zdaleč nismo vsega zajeli. Sicer si, resda, domišljamo, da vse vemo, celo vesolje že razlagamo, samim sebi, še raje drug drugemu, a, hudič, niti tega ne vemo, kaj vse se (še) skriva nekaj sto metrov pod morsko gladino, pa nas zmore presenetiti, ko ribiči ujamejo ribo, za katero so mislili, da vedo, da je že nekaj sto let izumrla...kaj šele, da bi poznali globine naših morij, tistih oceanov, ki jih v sebi nosimo!

Nisem upošteval niti tega, denimo, kaj se bo zgodilo, če bodo dejansko oživeli mamuta?! Ali pa neandertalca! Da, niti mislil si nisem, da obstajajo takšni butci, med tistimi, ki naj bi po znanju sloveli, da niti temeljnih etičnih norm ne poznajo! Pa bi se igračkali, cepci, z živimi bitji, neke nove vrste poskusnih zajčkov ustvarjali. Poleg nas, ki še zdaleč več zajci nismo, še opaziti nam ni bilo treba tega, kdaj so nas v goveda spremenili...

Bi se dalo drugače? Misliti, domišljati? Seveda, na milijarde načinov. Pokojnih in še živih. Vsak s svoje pozicije, s svojimi izkustvi, (spo)znanji, resnicami. Zatorej...

Sem domislil, karkoli? Nisem. Pravzaprav, sem. Eno samo stvar. Da mi ni do tega, da bi vse domislil in osmišljal, da bi vse pojasnjeval, še manj, da bi vse sprejemal, se strinjal. Že sedaj, ko mi nič ni znanega, se mi življenje kaže, vsaj tu in tam, kod bedna igra bednikov in z njimi, ko pa bi do dna prišel, potem pa bi povsem obupal. Predvsem pa - kaj bi me gnalo, ko pa bi vse jasno bilo?!

Moja pot...

Moja pot se čudno vije,
kaže mnoge mi smeri,
kdaj kaj novega razkrije,
včasih pa se izrodi...
Smerokazi, te puščice,
ki usmerjajo vsak dan...
ni mi zanje, iščem ptice,
in nasmeh, pogled, in dlan.
Moja pot...ma, viš ga vraga,
nič ji prav do konca ni,
že ko skoraj up omaga,
nov korak, pa poleti!
Moja pot, nenehno svoja,
a se rada podeli,
nič preveč na njej opoja,
in še znosno zagreni.
Pušča za seboj sledove,
ko v daljavi luč budi,
ko postavlja vselej nove
zanke svoje, in pasti.
Marsikaj na njej sem pačil,
marsikdaj kaj poteptal,
tu in tam kaj predrugačil,
mnogo bol še sebi dal...
Moja pot...nisem brez greha,
nosim trpkost lastnih zmot,
vendar...moja pot se neha
ko, prek nje, bom šel od tod.