Ljudstvo!

Mnogi so bili, skozi čas, in še vedno jih ni malo, ki svoje upe polagajo v tvoje roke, jaz pa imam že s samim nagovorom težave. Sem sprva želel zapisati tisti »drago«, pa hipec za tem »moje«, a mi ni in ni šlo spod prstov. Seveda, nisem med tistimi, ki te v enosti obravnavajo, kot nekaj oprijemljivega, opredeljenega in v enostavne razlage danega, pa tole pisanje temeljim izključno na videnem, živetem, ob čemer dopuščam pravilnost sklepanja, ki ugotovitve iz manjših vzorcev prenaša v življenje…

     Bojda si nezadovoljno, v pretežni svoji meri, s tem, kar nam je čas prinesel. Bojda si nisi želelo tega, niti tedaj ne, ko si dvigovalo roke in pritrjevalo ter potrjevalo odločitve, ki so ti v demokraciji bile v presojo dane, ne da bi ob tem bila upoštevana tvoja vsestranska nezrelost, tako (raz)umska, kakor etična, civilizacijska. Ne nazadnje – bojda so izdaje rumenega tiska in, v najboljšem primeru, razni »doktor romani« čtivo, ki največje številke dosega, na področju branosti. Pač, dojemljivost je relativna zadeva, ne seže, zvečine, dlje od obrekovanja, nestrpnosti, celo sovraštva, pa lagodnega sanjarjenja o še bolj lagodnem življenju, v katerem je, poleg ostalega, poskrbljeno tudi za zadostno količino seksualnega polnila (verjetno je seks na drugem mestu, na lestvici priljubljenosti intelektualnega razpravljanja, takoj za »fuzbalom« in preostalimi športnimi disciplinami, v podalpski nič-kaj-lepi Deželi).

     Bojda si nisi zaslužilo tega, umno, pošteno, delovno, civilizirano…in ne vem kakšno še, skratka takšno, kakršno samo sebe vidiš, ne poznavajoč niti osnovnih meril naštetega, ki bi te, zlahka, v povsem drugačnih podobah razkrila. In, bojda, ne boš dopustilo, da ti vsiljujejo zadeve, ki ti niso po godu. Ker si že do sedaj preveč dopuščalo?!

     Stežka sprejemam pojasnila v smislu »nisem videl«, »nisem vedel« in podobna, še težje tista, ki govore o tem, da »so nam vsilili« karkoli. Zelo težko jih sprejemam, in jih pravzaprav niti ne srečujem, kadar imam opraviti z (raz)umnimi, predvsem pa etičnimi posamezniki, ki dobro vedo, da jim je na slehernem koraku, in v slednjem trenutku dana – možnost izbire! In da ni sile, ki bi njih prepričanja, načela zmogla upogniti, kaj šele zlomiti. In da (še bolj) ni sile, ki bi jim preprečila, da bi se odzvali vsakokrat, ko naletijo na zadevo, ki ne sovpada s temeljnimi načeli morale, poštenosti. In njih znanju, razumu onemogočila zoperstavljanje ravnanjem, ki nikakor niso v skladu s humanostjo, celo z razumom, tisto njegovo podobo, ki na daljši čas, skozi zgodovino presoja (ne)utemeljenost, (ne)pravičnost, da, preprosteje povedano – (ne)umnost.

     Ne maram hinavščine, ne maram ritolizništva, ne pokvarjenosti, skratka, ne maram »odlik«, ki jih, v svojem sila praktičnem pojmovanju morale, tako rado izkazuješ. Ko jemlješ od istega, po katerem hip za tem pljuvaš, ko se istemu prilizuješ, želeč ohraniti pridobljeno, upajoč na dodatke. Ne, načela so zelo neobzirna, celo surova zadeva, pa silijo v to, da s tistimi, ki jih za nesprejemljive označuješ, nimaš nikakršnih opravkov. Četudi v lastno (materialno) škodo. In med tvojimi današnjimi »revolucionarji« jih je nemalo takih, ki ne le, da so jemali, pač pa so s svojo pasivnostjo, s tem, ko so bili tiho, omogočali in omogočili, da so se zadeve pri nas izcimile natanko takšne, kakršne so. Nevredne enaindvajsetega stoletja, nevredne civilizacijskih meril, temeljev humanosti. Vsakdo, kakopak, na svoj način, in s svojo merico.

     Bili so tiho, ko se je dogajalo drugim. Bili so tiho, ko je nespamet pričela, z roko v roki s preračunljivostjo in pokvarjenostjo, razdirati temelje samobitnosti, tako v njenem ekonomskem, kakor tudi, ali pa predvsem, kulturnem smislu. Da je le meni dobro, so si, bržčas, mislili. Da, nemalokrat doslej sem že slišal tisti »vseeno mi je, kdo vlada, da je le meni dobro«. Čemu, za vraga, nismo kar pod Habsburžani ostali, čemu, za vraga, so mnogi tvegali svoje blagodati, tudi življenja, ko pa se dandanes, tem in takšnim, celo že meni, ko te gledam, ljudstvo, izkazujejo kot navadni idioti, ki niti tega niso vedeli, s kom imajo opraviti, za koga si sploh prizadevajo! Za ljudstvo, ki ceni po napotkih, navodilih, za ljudstvo, ki po vseh prešernih, skozi naše čase razporejenih, pljuva, za časa njihovega življenja, obenem pa se odloči, da bo enemu med njimi celo to čast izkazalo, da bo njegove misli, v verzih izražene, častilo, hinavsko, bolj navzven, kot navznoter. Kajti – navznoter še zdaleč nismo blizu dneva, ko ne bo treba hudiča iskati naokoli, ker ga bomo kar med seboj, v vsakem od nas, zlahka, našli. Ja, ljudstvo, če je kdo tvoj sovražnik, če kdo ogroža tvoj obstoj in vse tisto, kar je vredno v tebi, od tebe in po tebi, česar je, roko na srce, vse manj in manj, potem si to – ti samo! In trdno verjamem, da bi Prešeren, ko bi se za dan, dva obudil v današnjost, takoj prepovedal, tebi takšnemu, zlorabljati svoj zapis!

    Da bi tebi svoje upe polagal? Čemu? Ko pa nisi vredno niti tega, da se kdorkoli peča s tvojim boljši jutri. Ki ga boš, četudi pride, še pred njegovim jutranjim rojstvom onečedilo!

Temelji zaplankanosti...8

Nadaljevanje...

Človek kot višek samoodtujevanja

Ob tem ko smo prišli do opisovanja temeljev splošno družbenih aktivnosti, ki se kot možnosti ponujajo slehernemu dvonožcu, ne glede na spol, bi bilo dobro, ko bi vsaj poskusili ugotoviti razloge, zaradi katerih od navedenega ni neke večje, predvsem pa trajne koristi. Pa čeprav zgolj v podobi tega, da se posameznik, iščoč potrjevanje in pritrjevanje ter na vse kriplje prizadevajoč si za pridobitev iskanega ni zmožen umiriti v dosegu najdenega. Tu, ob že omenjenih agresivnosti, nenasitnosti in potrebi po varnosti nastopi še četrti element, ki je v svojem bistvu bistvo vsega naštetega. Človekova razdvojenost ali dvoličnost, če želite.

Zavedajoč se lastne ničevosti in nevrednosti ter potrebe po tem, da bi vsaj samemu sebi zatisnil vid in si na ta način osmislil svoja delovanja, sklicujoč se na graditev neke poti v neko lepšo bodočnost, se je človek razcepil na dvoje. Na védenje o tem, kakšen bi moral biti, če želi, da bi nekoč dejansko zasedal občudovano mesto znotraj obstoječega stvarstva, in na poznavanje lastne podobe, ki ga vsakokrat in nenehno postavlja v luč dvomljive vrednosti, pri čemer se celo izpostavlja vprašanje smiselnosti njegovega obstoja kot takega! In, da bi dosegel vsaj občasne oblive zadovoljstva, si je za cilj zastavil lastno samopodobo in to v tisti njeni obliki, kakršna naj bi bila, ker v danem trenutku to še vedno ni. Kakor sleherni cilj mora biti tudi cilj neke samopodobe lociran, fiksiran, da s spreminjanjem njegovega mesta ni možno vplivati na njegovo oddaljenost drugače kot tako, da je možna vsaj neka logična domneva, da je vse bližje in bližje in je le vprašanje časa, kdaj bo na dosegu roke. In ker na tuzemskem svetu ni bilo primernega načina, da bi se ta cilj opredmetil (si predstavljate, da bi pričeli častiti, na primer, šimpanze, pa čeprav se ti mnogokrat obnašajo pametneje kot mi?!), ga je postavil v višave in s tem ponazoril svojo dejansko oddaljenost od tiste podobe, ki bi se ji človek rad vsaj približal. Tako so nastali bogovi.

Človek je bogovom, ki jih je porodil, pripisal vse tisto, česar sam nima, medtem ko je preostalo zadržal v celoti zase, ker mu pač posamezni poskusi, da bi se vsaj dela svojih slabosti znebil na račun drugih soživali, niso uspeli (hijenam je poskusil prilepiti zahrbtnost, volkovom krvoločnost, papagajem posnemanje oziroma nesmiselno sledenje, lisicam pretkanost, rogatim neumnost…). Tako je dvonožec še dandanes dvoličen, pritlehen, zahrbten, sebičen, popadljiv in še marsikaj drugega, predvsem pa – izgubljen v lastni neumnosti! Seveda se na osnovi opredelitve človekovega značaja postavlja temeljno vprašanje, čemu si je potemtakem sploh izmislil bogove, ko pa je tako neumen, da ve kaj je pri njem samem narobe, hkrati pa ne občuti trdnejšega motiva za to, da bi se podal po ustrezni poti in se znebil svojih slabosti?! Mar so bogovi posledica njegove radovednosti oziroma vedoželjnosti ali, nasprotno, neumnosti? Taiste neumnosti, ki zmore vsaj to, da sama sebi dopoveduje, da njeni cilji nikdar ne bodo doseženi, če ne bo samo sebe vztrajno in v nedogled prepričevala, da bodo.

Temeljna značilnost vedoželjnosti je nezadovoljstvo z razjasnjenim, ki se ji prikazuje kot premalo dovršeno in kot tako nezadostno. Vedoželjnost terja določeno stopnjo inteligentnosti, saj je nesporno dejstvo, da je včasih težje zastavljati umna vprašanja kot pa poiskati odgovore nanje. Vedoželjnost ni zadovoljena z običajnimi »zato«, kar kaže na to, da v omejevalnih združbah, zlasti tistih, v katerih so določene resnice ne le zapovedane, pač pa celo svete in nedotakljive s strani morebitnih vprašanj, torej tudi dvomov in vedoželjnosti kot take, zanjo ni prostora. Iz preprostega razloga, ker je preveč pametna, da bi pristajala na samoukinitev, češ da ni le nepotrebna, pač pa celo dvomljive vrednosti. Po drugi strani pa je neumnost v svoji neomejeni omejenosti dovolj obvladljiva v svoji pasivnosti, pa ji zadošča podajanje takšnih in drugačnih razlag, ki jih sprejema za edine pravilne in verodostojne, ne da bi za hipec podvomila vanje ali si jih vsaj skušala z ustrezno razlago približati doživetemu, torej izkušenemu. Lahko bi potemtakem zapisali, da je sleherna brezpogojna pripadnost omejevalni združbi, v katerikoli njeni podobi, možna zahvaljujoč izključno neumnosti, ki le v interaktivnem odnosu s sorodnimi omejitvami zaživi s polnimi pljuči in si utegne priboriti ustrezno, včasih celo čaščeno mesto. Po sistemu, da je bolje biti prvi med trapi kot zadnji med umnimi.

Seveda bi se dalo odsotnost vedoželjnosti in z njo posledično tudi inteligence ponazoriti tudi z dejstvom, da večino tovrstne populacije bolj zanima, denimo, to, kaj so imeli pri Čezplotniku za kosilo ali komu je Francka nataknila rogove, da o napumpani usodi uboge Micke niti ne govorimo, kot pa to, da bi vsaj za hipec prisluhnili znanosti in odmislili svojo (neumsko) zapovedano reakcijo, na osnovi katere zaničljivo zamahnejo z roko ob Darwinovi teoriji ali trditvi, da obstaja več vesolj, pri čemer ni moč najti bistvenejših razlik med zemljedelcem, obrtnikom ali povsem običajnim doktorjem znanosti, tako imenovanem »foh idiotom«.

Če pod zapisano potegnemo črto, potem zlahka ugotovimo, da neumnemu, hinavskemu, zahrbtnemu, lažnivemu in nesposobnemu človeku niso dane zmožnosti, ki bi ga nekoč pripeljale do želenega mesta oziroma omogočile, da bi postal, vsaj od daleč, podoben bogovom. In obratno – upoštevaje idealiziranost bogov se le-ti napram človeku, z vsemi njegovimi naštetimi lastnostmi kažejo kot nedosegljivi, pa se postavlja osnovno vprašanje o tem, čemu človek sploh stremi k temu, da bi se jim približal, ko pa v naprej ve, da do tega nikdar ne bo prišlo? Odgovor je sila preprost – ker je neumen!

Človekove pravice

Čeprav neumno, dvolično in kaj vem kakšno še, ima sleherno dvonogo bitje pravice, ki naj bi mu jih nihče ne smel odrekati, medtem ko naj bi mu jih bila država celo dolžna zagotavljati. Seveda v odvisnosti od države, od njenega sistema in glasnosti, ki v njej vlada. Namreč, absurdno je dejstvo, da na področju človekovih pravic najglasnejše države prednjačijo v njihovem kršenju, seveda v okviru svojih možnosti. In je, z druge strani, s človekovimi pravicami vse v najlepšem redu prav v tistih državah, ki opredeljevanja o njih ne dovoljujejo, saj jih tam v bistvu sploh ni. Pa kot neobstoječe ne morejo biti kršene.

Človekove pravice ne obstajajo od nekdaj. Pravzaprav je njihov nastanek posledica božje zmotljivosti, kar je moč dokazati s poznavanjem zgodovine, skozi katero so bila vsa tuzemska stanja in odnosi prikazovani kot posledica božje volje. Ki pa se je, vsaj v posameznih primerih tako kaže, nekoliko modificirala in prilagodila sodobnim trendom še nedokončno razvitega dvonogega bitja. Tako je bilo nekoč povsem normalno in moralno, če si je oblastnik prisvojil žensko nedolžnost in celo življenje podjarmljenega, ki v bistvu to niti ni bil, saj je bil, preprosto povedano, lastnina, vredna natanko toliko in toliko časa, kolikor je ustrezalo presoji njegovega lastnika. S takšnim pojmovanjem in izhajajočo realnostjo so soglašale vse takratne omejevalne združbe, pri čemer je z blagoslavljanjem prednjačila tista s področja verskega združevanja. Ki je v zameno za trpljenje in svoj delež pri nabranih materialnih dobrinah nudila uteho onostranskega raja.

V bistvu so človekove pravice izumljene zato, da porajajo dvome v pravičnost njihovega obstoja ali upravičenost, če želite. In da delijo na tiste, ki si jih zaslužijo in one druge, ki jim jih je moč brez slehernega dvoma kršiti, v imenu nekih višjih interesov in načel. Pri tem ponovno igra vodilno vlogo dvonožčeva neumnost, zlasti upoštevaje dejstvo, da se vsi sodobni in predvsem modni demokrati, bolje domnevni demokrati, sklicujejo prav na pravice slehernega posameznika, češ da je na njih utemeljena tudi demokracija, za katero se tako zavzeto potegujejo in borijo ter ob tem tvegajo neizmerna bogastva, celo lastna življenja, po drugi strani pa kar hitijo tekmovati v tem kdo bo uspešneje in z bolj bolečimi posledicami izničil sleherno pravico tistega, ki jim tako ali drugače ne ustreza.

Da je temu dejansko tako pričajo ravnanja omejevalnih združb, pri čemer so v ospredju zlasti tiste politične opcije, ki zase terjajo sleherno pravico, tudi za nazaj, medtem ko bi jih svojim nasprotnikom odrekale po tekočem traku in bi jih celo, torej te svoje nasprotnike, najraje, ko bi se dalo, pometle pod nabrano zgodovinsko podlago. Pri čemer verske omejevalne združbe še vedno niso izjema, pač pa sledijo svoji tisočletni tradiciji, kar je več kot očitno pri določenih obrobnih in brisanih skupinah, v primeru katerih ravnanja političnih podaljškov svojih rok podpirajo z molkom in domnevno nezainteresiranostjo, ki je posledica še bolj domnevne, dejansko pa hlinjene nevednosti, ki je dovzetna izključno za tiste pravice, v katerih udejanjanju najde lasten interes.

Kot osnovna nosilka človekovih pravic je izpostavljena država, pri kateri pa je temeljni problem v tem, da obstajajo posamezniki in skupine, ki se z njo istovetijo meneč, da so njihove zamisli in dejanja edino pravilna in umestna. Tako je zlasti v demokratičnih okoljih, o katerih bo nekaj več besed zapisanih pod poglavjem, ki govori o demokraciji, moč ugotoviti vrtenje v začaranem krogu, saj se vsakokratne vladajoče opcije na sebi specifične načine izkazujejo tudi po vprašanju pravic nasploh. Pri čemer je največji absurd prav v tem, da nevarnost kršenja le-teh najbolj preti, vsaj sledeč razmeram konkretnega okolja, prav s strani tistih sil, ki so prepričane, da so bile v preteklosti najbolj izpostavljene kot brezpravne in tlačene. Vprašanje revanšizma se ob tem ne postavlja na prvo mesto, saj zmotnemu ali celo dvoličnemu pojmovanju moralnosti ne gre kar tako odpisati tovrstnega primata. Na osnovi česar bi lahko sklepali, da so kršitelji človekovih pravic nemoralna bitja in da je njihova nemoralnost toliko večja, čim večje in pogostejše so kršitve, ki jih bodisi sami izkazujejo, bodisi jih omogočajo s svojo pasivno ali celo odklonilno vlogo.

Se nadaljuje...

Na nek predvečer...

...nečesa zanikanega, v duhu trajnih vrednot in pokončne drže, ki jo tako zlahka z vetrom sučemo, morda tudi v spomin, še bolj v spodbudo...

Zapojmo pesem si veselo,
naj se razlega prek sveta.
Lepo je v naši domovini biti mlad.
V deželi, kjer so si ljudje kot brat in brat.
in toplo sonce, ki nas greje
in morje, ki poživlja kri,
lepo je v naši domovini biti mlad.

Ponesi pesem še v daljavo,
vsem dragim našim lep pozdrav.
Lepo je v naši domovini biti mlad.
Kjer hrabri so ljudje in rod je zdrav, krepak.
Ves svet pozna nas po junaštvu,
mladini cvete zdaj pomlad,
lepo je v naši domovini biti mlad.

(Radovan Gobec, če se ne motim)

Temelji zaplankanosti...7

Nadaljevanje...

Priznanja in časti

Kot sem omenil že v predhodnem poglavju, v katerem sem opisoval temeljne lastnosti politikovega značaja, politik čuti prvinsko potrebo po biti nekaj in nekdo. Hkrati pa mu v zavesti še vedno boleče kljuvajo spomini na minulost, v katerih je imel vselej umazane čevlje, kadar se je iz svojega blatnega sveta podal v razvitost. Zaradi tega je prva zahteva slehernega vidnejšega politika, ki si tovrstne zahteve že lahko privošči, da mu ob prihodu in odhodu na določena prizorišča položijo preprogo. Da si tudi slučajno ne bi umazal čevljev, ki se, zloščeni do vrhunca, bleščijo skorajda tako kot bele nogavice, ki mu kukajo iz hlačnic temne, po zadnji modi krojene obleke. Resnici na ljubo je treba priznati, da sčasoma politiki dosežejo določen napredek in pričnejo upoštevati izkušenejša mnenja in svete ter bele nogavice zamenjajo s temnejšimi, v skrajnem in izjemnem primeru s sivimi. Odvisno od siceršnje politikove dnevne obarvanosti.

Ko smo že pri preprogah je potrebno povedati, da so le-te rdeče barve in to zaradi kompleksnosti razlogov, ki jih bomo tukaj skušali na hitro proučiti.

Najprej je hoja po rdečem potrebna za podzavestno pripravljanje politika, da bo v določenih razmerah, ko bi njegova vladavina do njih pripeljala, sposoben hoditi tudi po krvi njemu upornih in odstranjenih elementov. Drug razlog hoje po rdeči preprogi je moč razbrati iz v knjigi že omenjenega dejstva, da rdeča buri, včasih pa tudi vzburja številne pripadnike govejega rodu, pa s prakticiranjem hoje po takšnih preprogah politik sčasoma prične obvladovati lastne občutke in ravnanja celo do te mere, da potlači svoja čustva in si na lica nadane bolj ali manj širok nasmeh, ali vsaj nekaj nasmehu podobnega. Seveda to ne pomeni, da je problem znotraj njega rešen, še začasno ne, a je napredek kljub temu za pozdraviti, ker vsaj za nekaj dragocenega časa, pa čeprav brez realnih osnov, postreže z vtisom, da je politik, ki hodi po rdeči preprogi strpen človek, ki mu le tu in tam pride na misel, da bi koga ubrisal, nabrisal ali izbrisal, sicer pa je, zlasti v domačem okolju, lahko celo prikupen. Tretji razlog rdečine pa je moč zaslediti v določenih okoljih, v katerih posameznikom realnosti druge svetovne vojne še vedno dvigujejo pritisk, pa s trdim korakanjem po rdeči preprogi vsaj na skrivaj domišljeno izvajajo neko minimalno obliko revanšizma, ki se ga sicer javno deklarativno odpovedujejo.

Seveda obstajajo tudi drugi izkazi priznanj in časti, za katere so politiki izjemno dovzetni in jih je moč opažati v paleti priklonov, nagovarjanj z vaša ekscelenca ali z gospod predsednik, puščanja prednosti pri vstopanju ali izstopanju skozi vrata, zlasti, če so ta dovolj ozka, da dve osebi hkrati ne moreta skozi njih, številki ena, ki kot komandna oznaka blesti z uniforme bolj militantnih politikov, pa do odlikovanj, ki rada njihovega nosilca, v kolikor jih ta premore zadostno količino, spremenijo v nekaj, kar je na prvi pogled zelo podobno novoletni jelki – vzravnano, čokato in z več ali manj odpadajočimi iglicami…

Kakopak se dober politik zaveda tega, da tudi navadni smrtniki vsake toliko potrebujejo izkaze pozornosti, pa del priznanj, za katere sam niti ni zainteresiran, ali pa, preprosto rečeno, niti v sanjah zanje ne bi mogel ustreči osnovnim zahtevanim pogojem, odstopi ljudstvu. Med temi so, denimo, priznanja za športnike in menedžerje leta ter kulturne ustvarjalce, ki imajo ob silni državni skrbi za njihovo delo izjemno čast in veselje, da so še za živega deležni tovrstnih časti.

Če se povrnemo, na kratko, k častem in priznanjem, ki so jih deležni uspešni, predvsem pa vidnejši politiki, ne smemo pozabiti tudi na tisto poslednjo čast, ki jo izkažejo politiku ob njegovem pogrebu, ko na posebnih blazinicah nosijo njegova odlikovanja, ga na pot pospremijo z zateženimi, predvsem pa v nebo vpijočimi govori in z zastavami ter se na koncu trumoma prepričajo, da ga zares ni več med živimi. Navadno je ob zaključku takšnega pogreba v bližnjih lokalih med ljudstvom čutiti določeno olajšanje.

Civilna družba

Slehernik, ki želi žeti sadove svojega političnega dela, mora poleg svoje stranke imeti tudi ustrezno civilno družbo. Civilna družba je načeloma neodvisna in suverena skupina ljudi, ki se združuje na osnovi določenega, predvsem pa skupnega interesa. In ker vemo, kako je z neodvisnostjo in suverenostjo na demokratičnih tleh, nam niti ni tako težko razumeti trditev, da je civilna družba v bistvu podaljšana roka te ali one politične stranke. Le da ima politična stranka uniformirane civiliste, medtem ko ima civilna družba civilne uniformirance.

Obstajajo različne civilne družbe, pa naj se to v prostoru neke skupne družbe še tako čudno sliši. Razlikujejo se tako po času svojega trajanja, po aktivnosti in sestavi, kakor tudi po nazorsko-političnih prepričanjih, s katerimi so utemeljene. Bistvena značilnost vseh pa je v tem, da se znotraj posamezne civilne družbe združujejo ljudje, ki o istih stvareh enako mislijo in potem na svojih zborih prepričujejo prepričane, medtem ko jim le-ti to prepričevanje, bolje utrjevanja prepričanosti poplačajo z gromkim aplavdiranjem, včasih pa celo z vzkliki odobravanja. Odvisno od zagretosti publike za pravo, torej njihovo stvar. Upoštevaje navedeno lahko zlahka zaključimo, da neke prave potrebe po tovrstnem združevanju ni, saj je prepričevanje samega sebe nesmiselno ravnanje, razen v primeru, če bodisi obstaja možnost, da ta prepričanost ni nesporno prepričana (pri čemer bi se tovrstno skrb dalo pojasnjevati z izkustvenimi dognanji metamorfoznih dogajanj na polju prepričanosti v doživeti preteklosti in z izhajajočim strahom glede dejanske utemeljenosti pravoverstva), bodisi da je tovrstno združevanje pogojeno z že omenjano potrebo po biti nekaj in nekdo, pa čeprav v obliki biti viden v delčku sekunde, ki ti ga kamera nameni, ko te kot posameznika mimogrede oplazi med ostalimi navzočimi in nekoliko bolj v podobi nastopača, ki mu zaradi pomanjkanja političnih funkcij oziroma nesposobnosti, da bi se izpostavil na katerem od drugih področij javnega življenja, tudi tovrstni nastopi potešijo slo po tem, da bi bil opažen. Kakorkoli že, temeljni razlogi tovrstnih združevanj so podobni tistim, ki kot povezovalni element delujejo tudi v okviru omejevalnih združb in jih lahko, v značajskem smislu ocenimo vsaj kot – dvomljive.

Seveda obstajajo med temi skupinami tudi razlike po vprašanju intelektualnih zmožnosti njihovih članov, kar se da najbolje ponazoriti s tem, na primer, da samooklicani intelektualci, okinčani z akademskimi nazivi ves večer porabijo za to, da razpravljajo o tem, kdo si je v okviru nekega članka zaslužil pozornost prve, kdo druge ali tretje in kdo četrte časopisne strani. Na prvi pogled gre za nepomembno zadevo, vendar temu vsekakor ni tako. Namreč tisti s prve strani nedvoumno dokazuje, da ima nad medijem, ki objavi zapis o njem, nesporno moč, tisti z druge in tretje, da je njegova moč pogojna in kot takšna omejena, medtem ko tisti s četrte le s težavo pogoltne kruto dejstvo, ki ga uvršča med ostale obrobnosti, niti ne pretirano pomembne za (predvsem normalen) razvoj danosti. A presojo zapisane trditve prepuščam bralcu kot posamezniku upajoč, da bo vsaj skušal razumeti to, kar sem se trudil razjasniti.

Tudi po imenih se te civilne družbe razlikujejo. Nekatere imajo neobičajna, druge banalna, tretje pompozna, četrte pa celo – zborovska! Vendar je ob tem potrebno opozoriti na nevarnost, ki je doletela tudi mene, pa zategadelj in brez slehernega zadržka  zlahka zapišem naslednje besede: nekateri zbori ne sledijo zakonitostim napredka, pojejo po zlizanih notah in še to brez posluha!

Se nadaljuje...

Temelji zaplankanosti...6

Nadaljevanje...

Odmiranje države

Davno tega je Marx, čigar ideje sicer spoštujem in se, zlasti v zadnjih časih, vse bolj izkazujejo kot utemeljene, (žal) zmotno ugotovil, da je država v izumiranju. Tega mu, seveda, ne gre zameriti, saj je živel v svetu, v katerem je bila demokracija še jajčece v mošnji nekega, z zadostno mero prostega časa obogatenega sanjača in se je družil z modrimi, pa so mu bila spoznanja, ki jih porajajo sodobni demokratični procesi, v katerih neumnost omejuje umnost, neznanka. Zaradi česar ni mogel niti slutiti neutemeljenosti takšne državokletne trditve.

Država je nujno zlo. Potrebujejo jo tako tisti, ki bi bili brez svoje države navaden nič, kakor tudi tisti, ki so v podobi ljudstva potrebni za obstoj sleherne omejevalne združbe, ker bi brez svojih vodnikov ne vedeli kam s samimi seboj. Situacija je na moč podobna ograjenemu pašniku, v katerem trop ovac sledi svojemu predvodniku in bi se, ko ne bi bilo električnega pastirja, sklicujoč se na svoje demokratične pravice, razpršili na vse strani in prenehali obstajati. Kot trop.

Država torej ni v odmiranju, čeprav odmiranje in umiranje nista procesa, ki ju je moč obravnavati ločeno od države. Država tako ceni vse tiste, ki so zanjo pripravljeni darovati svoja življenja, v prenesenem in tudi v pokopanem pomenu besede. Seveda se redkokdaj, praviloma izjemoma pripeti, da so na čelu tistih, ki stopijo v prve vrste, braneč državo in njeno veljavo, oni, ki imajo od države največ in največje koristi, ali njihovi sinovi. Kajti zavedajo se lastne neprecenljivosti in dejstva, da se topovska hrana vselej najde v zadostnih količinah, pa ni potrebe po tem, da bi z lastnim siljenjem v ospredje pretiravali. So pa, vsekakor, prvi tam, kjer je treba podeliti zasluge. Še raje tam, kjer jih prejemajo.

Če bo kdaj država odmrla, potem se bo to zgodilo zaradi tega, ker je vse več ljudi, ki so, vsak v svoji omejevalni združbi lačni, goli in bosi, pa jim, v vsesplošnem pomanjkanju sredstev, namenjenih za dobrobit raje, celo odtegujejo zdravstveno oskrbo. Po drugi strani pa se prebivalstvo vse bolj stara in je zanj značilno, da ne slovi po svoji plodnosti. Z izjemo politikov in mislecev, ki so iz leta v leto plodnejši v neplodnih razpravah.

Seveda se tudi v tem in takem primeru ne bo dogodilo odmiranje države kot tako, pač pa se utegne pripetiti le ena od transformacij, v vrsti že doživetih, ko država bodisi razpade na več manjših (da zadosti potrebam tistih, ki bi bili brez njih nič) ali pa jo pogoltne večja tvorba od nje same. Pri slednjem smo na dobri poti z vsakim podpisom po vprašanju integriranja v širše, pa čeprav in zlasti na besedah svobodotvorne in demokratične transevropske združbe.

Pri nas se, v konkretnem primeru, dogaja celo nasprotno. Vsaka garnitura, ki zapusti za seboj krmilo omejevalne naše združbe, zapusti za seboj tudi vidno število svojih zasevkov, kar se kaže v vse večjem porastu državnega aparata, znotraj katerega so neredki tisti, ki sploh ne vedo, kje in čemu so zaposleni, kje imajo svoj delovni prostor in kdaj naj pridejo v službo. Nekolikanj več je tistih, ki odgovore na ta vprašanja poznajo, a še niso utegnili pričeti z udejanjanjem lastne delovne prizadevnosti. Pa zaradi tega niti ni čudno, ko se vrhovni omejeni znotraj omejevalne državne združbe olajšajo s priznanjem, da bi se ugotovljeno neomejeno omejenost dalo reducirati, vendar zaradi omejenih resursov ne morejo pristopiti k realizaciji…

Oblastniki in oblastniški značaj

Oblastništvo terja določene napore, zato tudi ni čudno, da mu je kos le izbrana vrsta ljudi.  Seveda delimo, kakor vse ostale, tudi oblastnike na bolj ali manj uspešne, medtem ko neuspešnih v njihovih vrstah ni. Kajti prav vsi, do slednjega, imajo nekakšne zasluge, vsaj za nekaj. In celo tisti, ki se jih zgodovina trudi čim prej pozabiti imajo zasluge za to, ker so– bivši.

Do oblasti se da dokopati na različne načine. Z umno uporabo sile, z neumno prevratniško dejavnostjo in z bolj ali manj silovito uporabo neumnosti, ki se ji pravi ljudska volja in ki v svojem prepričanju, da izpolnjuje svojo demokratično pravico, odmerja glasove posameznim listam, znotraj katerih se pa tako v naprej ve, kdo bo prvi v primeru, če pride do zmage. Seveda se lahko nalistani v določenih primerih tudi drugače dogovorijo, po raznih ključih in prikritih zavitostih, s katerimi preslepijo volivčev glas, a to v konkretnem primeru ne predstavlja nič posebnega, saj je oblastniški značaj, kakor bomo spoznali v nadaljevanju, že sam po sebi problematičen.

Ker je politika najmanj oprijemljiva dejavnost, zaradi česar so redki, ki menijo, da se je niso sposobni igrati, se večji del političnega kadra zanjo odloča iz preprostega razloga, ker so tudi sami neoprijemljivi. Neoprijemljivost je značajska lastnost, ki bi se jo dalo opisati tudi kot sluzavost, spolzkost in včasih tudi opolzkost, izraža pa se v nenehni prilagodljivosti vsem vremenskim in družbenim razmeram, s pomočjo katere se da še iz najglobljega brezna zlesti na sam vrh tega (še vedno) brezna.

Upoštevaje fleksibilnost družbenih razmer in nenehno soočanje z, tudi nepričakovanimi izzivi, je za politika izjemnega pomena določena stopnja elastičnosti, ki se izkazuje tako v upogljivosti, kakor tudi v raztegljivosti in nategljivosti. Prva je priporočena v začetni razvojni fazi slehernega politika, v kateri z ukrivljeno hrbtenico in od daleč ocenjuje vrhove, na katere se misli povzpeti in spoznava nevarnosti, ki bi mu pri vzponu utegnile pretiti, medtem ko je druga zaželena v zrelejšem obdobju, ko se politik dnevno srečuje s požrtimi besedami in stališči in je primoran v vsakem trenutku raztegovati okoliščine lastnega ravnanja, da si znotraj njih najde zadosti manevrskega prostora za morebiten izhod v sili. Nategljivost, kot poslednja a ne tudi najmanj pomembna lastnost, pa je pomembna v celotni politični karieri, tako takrat, kadar se pustiš, kot takrat, kadar se sam podajaš v nategovanje.

Brez zakompleksanosti in potrebe po samodokazovanju ne bi bilo uspešnega politika. Politik enostavno čuti potrebo po tem, da bi bil nekaj in nekdo, potrebuje priznanje in odobravanje, brez katerega je njegovo življenje podobno običajnemu, torej – prazno. V zmožnejših okoljih tovrstne značajske motnje uspešno odpravljajo s psihiatrično pomočjo, v onih drugih, v katerih si pa te pomoči ne morejo privoščiti, je politika idealno sredstvo za vsaj začasno saniranje te psihične hibe. Da ne gre za trajno rešitev dokazuje dejstvo, da so le redki med bivšimi politiki, ki jim tudi ob upokojitvi uspe ne biti – nihče.

Trezna nenasitnost je vrlina, brez katere je bolje, da se kandidat za politika sploh ne poda v politične vode. Njena temeljna značilnost, ki se tekom let in z nabiranjem položajev le plemeniti, dokler ne doseže svojega vrhunca na najvišje dosegljivih funkcijah, je v tem, da med izkazovanjem lastne nenasitnosti politik še vedno najde trezno mero pri odmerjanju pravic, ki pripadajo podložni raji. Na svetu obstajajo redki primeri nesposobnih politikov ali njihovih parlamentarnih oziroma vladnih in obvladnih skupin, ki ne znajo niti tega, da bi dostojno poskrbeli za lastne zaslužke in privilegije. In, vas vprašam, kako bi takšnim nesposobnežem zaupali usodo naroda?!

Seveda je tudi pamet bistvena zadeva v političnih vodah, kakor to velja tudi za izoblikovanost etičnih norm, pri čemer pretiravanje, tako pri pameti, kakor pri etiki utegne prej škodovati kot koristiti. Politiku, kakopak. In oškodovan politik ne morebiti dober politik, saj ga občutek oškodovanosti greni, pa zaradi tega ne more nuditi niti delčka svoje siceršnje topline in skrbi, s katero sicer plemeniti svoj odnos do državljanov.

Če skušamo zadevo poenostaviti do maksimalno možnega, potem lahko v dveh besedah zapišemo, da mora biti politik, če hoče postati dober in potemtakem tudi uspešen, ena velika – govoreča rit.

Se nadaljuje...

Blagor Venezuelcem!

Baje je venezuelski parlament odobril najetje posojila, potrebnega za nakup toaletnega papirja...

Se bojim, da naš parlament nima pristojnosti odločanja o znesku, ki bi ga mi potrebovali, v te namene.

Temelji zaplankanosti...5

Nadaljevanje...

Smiselnost omejevalnih združb

Smiselnost omejevalnih združb je vprašanje, ki se slehernemu domoljubu, ne glede na stopnjo njegove domoljubne zavesti, izkaže kot bogokletno. A vendar. Sledeč znanstvenemu pristopu obravnave začrtanih tem je potrebno obdelati tudi to poglavje.

Na prvi pogled se ravnanja omejevalnih združb kažejo kot nesmiselna in zaradi tega kot nesmiselne opisujejo tudi združbe same. Za lažjo ponazoritev in razumevanje zapisanega bomo (še vedno) ostali na domačih tleh, upajoč, da bralec vsaj približno ve koliko je ena in ena in mu zaradi tega razumevanje ne bo pretirano oteženo. Poglejmo primere sosedov, katerihkoli, denimo – tipskega. In predvsem v podobi fizične osebe. Kaj vse je dober sosed pripravljen storiti za dobrososedske odnose! Denimo tisto osnovno, da postavi ograjo, s katero razmeji med tujim in svojim. Če želi boljše odnose, potem postavi najmanj dva metra visoko in, po možnosti, okrašeno z bodečo žico. Kajti – če sosed ne bo segel na tvoje, potem ti ne bo vzbudil gneva in odnosi ne bodo ogroženi! Preprosta logika, ni kaj. Potem, denimo, če se pri sosedu dogaja kaj nenavadnega, na primer, če se iz stanovanja sliši kričanje in udarjanje, ali pa zvoki, podobni tistim, ki jih proizvaja vsak pošten vlomilec, tedaj vsak dober sosed obrne glavo vstran in se dela, kot da ničesar ne zaznava. Kajti, pazite, lahko bi se pripetilo, da bi bili omenjeni zvoki iz filma, ki ga sosed, skupaj z družino gleda v svoji dnevni sobi in bi na koncu izpadlo, če bi mu pozvonil na vrata, da mu prisluškuješ in zabadaš nos v njegovo zasebno življenje. Kar pa zagotovo ni lepo, kajneda?! Skratka, vsa omejevanja in samoomejevanja kolikor toliko omejenih sosedov obstajajo izključno zaradi tega, da na njih temeljih cvetijo dobri odnosi med sosedi!

Podobno je pri političnih strankah. In verskih skupnostih. V njih posamezniki gradijo mostove, čeprav se zdi, kot da bi se šli preštevanja, znotraj katerega bi ugotavljali kdo je za in njihov ter kdo je proti in od tistih drugih. Vaš, bi se reklo. Pa bi utegnil kdo pomisliti, da gre za nevzdržno in slepemu razvidno nasprotje. A temu ni tako. Namreč že skromen razum ve, da je potrebno, preden pričnem zidati most, imeti bregova. Najmanj dva. Da bom čez njiju potegnil lok, ki ju bo, v končni fazi, povezoval in morda, vsaj v določenih točkah celo združeval. In to počnejo naši strankarski veljaki. Najprej definirajo bregove, da bi jih kasneje povezali! To počno z zadostno mero spretnosti, pa se včasih celo zdi, kako pri odločanju znotraj neke (z)mešane skupine ali organa, v katerem imajo, kakopak, svojo večino, ne upoštevajo nasprotna mnenja in odpadnike celo privedejo do točke, ko protestno najprej zapuščajo sestanke, kasneje pa še izstopijo iz skupine. Kar seveda ni, niti slučajno, večinska želja. Nasprotno, le-ta je usmerjena k oblikovanju zavesti, da se do vseh pomembnejših rešitev da dokopati z mukotrpnim delom, da je za vse potreben krvavi boj, saj bi v nasprotnem dobljene rešitve ne bile demokratične in bi se ne zavedali njihovih vrednosti! Kakopak je tudi v verskih skupnostih podoba dokaj podobna, le da pri njih, znotraj temeljne usmeritve po bratski ljubezni do sovernega, čeprav v drugo verujočega, svojo vlogo odigrajo molitve v smislu da-bi-crknil-krivoverec, katerih temeljni namen je samega sebe privesti v skušnjavo in v njej preizkusiti lastno odpornost napram njej. In kdor se ob priložnostnih medverskih srečanjih nasmejano rokuje s svojim polbratom, ta je zagotovo zmagal!

Pri državah je podobno, saj so, ne nazadnje, narejene iz sosedov in takšnih ali drugačnih verujočih, pri čemer jim tisti, ki se ne morejo izkazati kot pravi domoljubi ne hodijo pretirano v napoto, saj je glas bistre misli tako redek pojav, da je zvečine ((in za večino) tudi neslišen. Tako tudi znotraj držav, tudi naše, počenjajo same umne stvari. Vsake kvatre menjajo šolski sistem, vsake toliko najmanj dopolnijo zakonodajo (mimogrede, človek bi se povprašal, kdo sploh pozna vse te silne zakone, ki jih že dvajset let sprejemajo po tekočem traku?!), z novo (in svojo) uredbo izničijo staro (in njihovo) in ob tem najdejo dovolj časa, da stremijo k zabetoniranju sosedskih meja in to iz povsem praktičnega razloga, da jih bodo čez nekaj let ponovno – ukinili! No, seveda previdnost na tem področju ni napačna zadeva, zlasti upoštevaje trdno prepričanost naših združenih političnih sil, da je Evropska unija perspektivno edina možna in sprejemljiva varianta za našo omejevalno združbo.

Skratka, če bi poenostavil vprašanje smiselnosti omejevalnih združb, potem bi na kratko povedal, da je v tem, da na nekem omejenem prostoru in času skoncentrira vse omejene nesmiselnosti in jih, kolikor se le da smiselno nadzoruje.

Položaj posameznika v omejevalnih združbah

Slehernik, ki se prostovoljno znajde v omejevalnih združbah je – omejen. To je preprosta logika, ki je ni moč spregledati. No, večinoma bi bil taisti slehernik omejen tudi izven omejevalnih združb, a je v le-teh njegova omejenost omejena, torej nadzorovana. Seveda ne brezplačno. Taisti slehernik namreč na omejevalno združbo prenaša svojo omejenost, s čemer se tvori obojestransko ploden odnos in je v končni fazi tudi omejevalna združba omejena z omejenostjo v njej delujočega slehernika.

Posameznik lahko v omejevalnih združbah pridobi na veljavi. Čeprav se to, na prvi pogled zdi nemogoče, saj omejevalnost ni pojem, ki bi govoril v prid pridobivanju. Vendar, če se za hip povrnemo na tista dva matematična minusa, ne gre spregledati, da v konkretnem primeru prihaja do interakcije dveh omejenosti, ki potemtakem dajeta – neomejenost. Neomejeno omejenost, bi pravilneje zapisali. Ki jo slehernik lahko s pridom izkorišča, če je le na pravi liniji in dovolj fleksibilen, da zna pravočasno zamenjati operaterja. Po domače povedano, preiti od ene politične opredelitve k drugi.

Tako se lahko, denimo, posameznik v omejevalnih združbah izkaže kot pravoverna oseba, kar mu kot posamezniku sicer ne bi bilo dano. Lahko, na primer, pleza po lestvici domoljubja in hkrati, odvisno od lastne spretnosti, izkazuje iznajdljivost na vseh področjih, tudi na tistih, ki se nanašajo na pričakovanja in zahteve, ki jih sleherna združba goji do svojih članov. Tako, za ponazoritev, niso redki primeri, ko kršilci človekovih pravic sodijo med njihove največje branitelje, ali prisvojitelji družbene lastnine med največje poštenjake. Ki celo s strokovnimi nasveti utrjujejo svojo vlogo v družbeni hierarhiji in izkazujejo temeljno dejstvo, da je med omejenimi danostmi le neomejenost omejena. Sama s seboj in z nekimi tako imenovanimi normami, ki ji jih, brez najmanjših izjem, predpisuje prav – omejenost! Medtem ko omejenost, kot temeljna značilnost dvonožčevega sveta, v svoji brezmejnosti doživlja razcvet v praktično vseh obdobjih svoje zgodovine.

Kakor je bilo že uvodoma ugotovljeno, se posamezniki združujejo v združbe zaradi tega, ker so sami zase nesposobni skrbeti sami zase. Potemtakem je sleherna združba skup samih nesposobnežev, ki jim le njihovo okolje nudi možnost prosperiranja in doseganja nadstandardnih ciljev. Lahko bi celo ugotavljali, da ni čudno, da so tovrstne združbe, vse  po vrsti in vsaka zase, nesposobne, upoštevaje njihovo sestavo in da gre le dejstvu, da obstajajo druga do druge in druga od (za) druge(o) zahvala, da se njihova nesposobnost kaže v luči sposobnosti. Pa potemtakem celo posameznik, tudi tisti najbolj nesposoben, skozi čutenje združbe dobi občutek lastne sposobnosti. Kar se vidi takrat, ko denimo zmagamo in gremo na svetovno prvenstvo ali pa smo zgolj ponosni, ker imamo Cankarja in Triglav in presvetlega samega kardinala Rodeta. Kot da bi za našteto kaj storili. Denimo – mignili z mezincem.

Seveda so tudi izjeme, neke vrste izmečki, vsaj po domoljubni plati, ki dvomijo in dvom tudi izkazujejo, meneč, v svojem večnem nezadovoljstvu, da bi to ali ono ne zgolj lahko, pač pa celo moralo biti bolje, drugače, a o tem, morda, kdaj drugič. Takšni ljudje namreč kvarijo podobo uspešne omejevalne združbe in si zaslužijo posebno obravnavo.

Se nadaljuje...