Z
jutrom svojim že ozira
se na
položaje,
ni
moralna mu manira,
lakota
pa daje,
in
zastavlja prav vsa pota,
ki so
obetavna,
pa
čeprav je upa zmota,
takšna
onegavna…
Ni
prepreke mu, ovire,
strumno
le koraka,
ko brez
sleherne izbire
na
priložnost čaka,
ni mu
do neba leteti,
nima,
revež, sreče,
vse,
kar zmore mu dospeti,
k sebi,
k tlom povleče…
Če uspe
mu nekam priti,
do veljave
niča,
skaže,
kot ostale riti,
z likom
se hudiča,
niso
takšni časi pravi,
prave v
njih veljave,
pa na
čelo se postavi
tak, ki
je brez glave…
Tudi
duše neke nima,
vsaj omembe
vredne,
ni
stvari, da z njimi štima,
vse
podobe bedne,
bi
kazalo prav ravnati,
se v
pravilno smer podati,
vse
nevredno prepoznati
in v
smetje dati…
Ni komentarjev:
Objavite komentar