Čez črto gre črta…

Ni reke ravnati, neba ni vedriti,

ni sebi lagati, in ni pozabiti,

ni časa, da zmore s popravki blesteti,

pa kaže odvreči, kar ni za sprejeti…

 

Kar maže, umazano sámo obstaja,

neredko, pa zlahka na pot se podaja,

ko enkrat umaže, ni stran od poraza,

ni upati več vsaj v senco obraza…

 

Ni reke ravnati, solza ni sušiti,

naj žgejo dokler jim je sila izliti,

in ni pozabiti, in ni oprostiti

vsega, česar smelo nikdar ne bi biti…

 

Le črto potegnem, in drugo, da križa,

da nikdar še zdaleč se mi ne približa,

naj bo, kjer rodi se, in tam, kjer uživa,

med sebi enakim ničevost smrdljiva…

 

Ni reke ravnati, ni časa vrteti,

ni sanjati, upati in hrepeneti,

le eno se kaže, da hrbet ostaja:

čez črto gre črta, pa v samost do kraja!