Med
željami, ki so mi bile danes sporočene, je dospela ena, ki naj bi tudi o neki
vsebini govorila, s svojim »čim več pesniškega navdiha«…
Verjamem,
da zna biti simpatično zreti iz enega sveta v drugega, misleč, da gre za enega
in istega, a se takšno zretje prehitro kot neumno izkaže…
Nikoli
nisem bil med »avtorji«, ki čakajo, da jih bo »navdahnilo«, med »avtorji«, ki
se obrti izučijo, da bi občemu »poznavanju« svojo »umetelnost« izkazovali. Ne,
še zdaleč ne, jaz namreč ne lovim, in pobiram, v tistem izven-sebe, jaz
porajam, in nosim ter, posledično, žanjem – sebe. Dolgo sem celo pojasnjeval,
da ne pišem pesmi, da one pišejo mene, medtem ko jim jaz samo prisluhnem in jim
neke materialne podobe dajem…
Čim več
pesniškega navdiha?! Jaz sem ta navdih, pesmi mi skozi žile tečejo, da kri
gostijo, in samo stvar volje, moje, je, ali jih bom ujel, in jih v tisti
drugim-vidno spremenil, ali pa jih bom, kot to nemalokrat počnem, preprosto
pustil, kot nekakšno predhodnico sebi, da se iztečejo tja, kamor sem tudi sam
namenjen, v preteklost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar