Teče, teče…

Teče, teče, v dalj neznan,

da odnese, odloži

tovor ves, pridno nabran,

preden izpuhti…

Teče, teče, moč upada,

le za sproti jo ima,

ji edina je nagrada,

da se v dalji vse konča…

Preko skal, preko kamenja,

ni ji ga prešteti moč,

se konča vse, kar začenja,

slednji dan potone v noč…

Vedno bližje so temine,

in spokoja z njimi glas,

davno že le v spomine

je ovila ves svoj čas…

Ni ji peti, ni slaviti,

le vzdržati prek poti,

da bo smela odložiti

kar ji več nositi ni…