Na
današnji dan, ščepec manj kot pred sedmimi desetletji, so rodili idiota, in to
kapitalnega idiota…
Živel
je z odprtimi dlanmi, in z njih ponujal, in dajal, iskrenost, zaupanje,
dobroto, nek svoj rad-te-imam, in vsakomur, ki mu je omenil, da ima določene
težave, je hitel pomagati, in v zameno ničesar drugega ni pričakoval, kot
zadovoljstvo ob odpravljeni težavi…
Kot
pritiče idiotom, tako je bil tudi ta sila počasne pameti, pa ni in ni hotel
verjeti, da se zmore med tistimi, za katere je menil, da so dobri, pošteni,
sploh ah-in-oh, s slabim dobro vračati, da obstajajo, ki znajo ne samo vzeti,
pač pa izrabljati, ožemati, celo do tega dospeti, da si skušajo tega idiota
olastniniti. In je potreboval dolgo časa, in moči, nekih samemu sebi laži,
preden si je dopustil ugotoviti, da pa vse še zdaleč ni tako, kot je želel
verjeti, da je…
In je
padal, ob spoznanjih čudovitega tega svinjaka, pa se pobiral, in spet padal, se
pobiral, dokler ni končno dospel do tega, da je celo v to pomislil, kako se je
v sanjah zbudil, se znašel v neki pravljici, o kakršni je poprej smel samo
slišati, od daleč, sila redko, da obstaja. Da, idiot kot idiot, povrh celo
kapitalen, še bolj je krenil, se še bolj dajal, vse do lastnega crkavanja, v
odrekanju, ki mu niti slučajno ni težko bilo, da bi, kakor sleherni spodobni
zgodbi pritiče, spoznal varljivost vsega pravljičnega, in ugotovil, da je
premalo o žabah govoriti, kadar so pravljice na delu, ker so še hujše podobe,
celo takšne, da je hujše od njih težko srečati, ali o njih vsaj slišati, pa se
mu je do konca razprlo nebo idiotskega zaupanja in nesebičnosti, in mu je bog
vseh idiotov podelil priznanje –kronskega idiota…
Da, na
današnji dan se je rodil idiot, ki preklinja mnoge trenutke svojega življenja,
če ne kar vsega, mnoge priložnosti, v katerih ni samo svoje roke dajal, pač pa
svojo dušo, srce, svoje življenje, s čemer sicer ne bi bilo prav nič narobe, ko
bi – pazil, komu, kakšnim daje! Vendar…
Vsaka
šola nekaj stane, pravijo, pa se je tudi ta idiot, končno, na stara svoja leta,
naučil, da ni ne ponujati, ne dajati, vsaj kar tako ne, kajti zvečine se dano
dobesedno v govnu znajde, to pa ni niti malo zabavno ugotoviti, čeprav…
Da, z
neizmerno hvaležnostjo se danes ta idiot zahvaljuje vsem tistim, ki so mu
odprli oči, govoreč mu o svetu svinj ter o samih svinjah, o svetu, v katerem se
je, povsem nevede, nehote, zmogel znajti, za nek čas, da bi se kasneje za tisti
nikoli več odločil. Bojda raje pogine, kot zavržen pes, ta idiot, kot da bi
znova med rilce zašel…
Kakorkoli
že – na današnji dan, na dan, v katerem enega samega razloga ne vidi, da bi
slavil, obenem pa nešteto, da bi neke vse-najboljše zavračal, iz teh ali onih
razlogov, na dan, za katerega bi raje videl ko ga sploh bilo ne bi.
Kako to
vem? Preprosto, ker sem ta neizmerno hvaležen idiot jaz. In ker mi je žal,
danes zagotovo, da imam telefon in splet, in mi je nasploh žal, da nisem do
nekega povsem osamelega otoka zmogel, da bi z njega spoznaval iskrenost,
kolikor je sploh obstaja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar