Jutro

Jutro je vstalo, še mene zbudilo,

ker ga v samem čas le pekli,

ni mu, da bi brez roké sploh krenilo,

v dan, v katerem se izgubi…

 

Pravi, da v družbi mu vselej je bolje,

in mi zaupa, nevedno, svoj čar,

pač, še ne ve, da mi prave ni volje,

in da nič več mi za dneve ni mar…

 

Jutro je vstalo, v upih trepeče,

bojda ga sonce v smeh ozlati…

sonce pa rado sence razvleče,

da v njih sijoče se izgubi.