Ne
pomnim, da bi sanjaril, nekoč, kot otrok, o tistem nekem kaj-bom-ko-bom-velik,
le – pesmi so mi bile, od nekdaj, všeč, in čim sem se naučil črke zlagati v
besede, sem že neke »pesmice« pisal, ne vedoč, da se s tem učim hoditi svoji
želji naproti, želji, da bi nekoč znal pisati. In, ko bolje razmislim… dokaj
drzno bi zvenela trditev, v kateri bi dejal, da še neka druga želja, mladostna,
obstaja, ki se mi je, v svoji nespornosti, in v celoti, uresničila. A tudi ta,
očitno, zadošča, da sem zmogel vse izgubljene želje preživeti.
P.S.
Skladno
s pogovornim jezikom sem uporabil besedo »velik«, besedo, ki naj ne bi o
(telesni) višini govorila, ne o nekih letih starosti, v katerih ti
samostojnost, pretežno v navednicah zapisano, priznajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar