Od
začetka v konec teče,
da po
poti se izpoje,
zaokroži,
da doreče
misli,
želje, upe svoje…
Prav
ves čas nekaj izreka,
ko ne
da se v moč ravnine,
ker –
če teče, da izteka,
naj
vsaj v zgodbi mu premine…
Se
vzpenja, strmoglavi,
nikdar čas
mu ne obeta,
a vsaj
gre kakor zastavi,
ker mu
krožnica je svéta…
In
potem ko odsopiha,
ko do
konca čas svoj zdirja…
vetrič
do temè zapiha
in
odnese list papirja…
Ni mu
mar, da nek krog nosi,
času je
povsem vseeno:
zgrabi,
da za hrbtom trosi,
v tisto
neko iztečeno…
Ni komentarjev:
Objavite komentar