Le za hip…

Zastal sem v misli, zastal sem v čas,

zastal v besede, in v njih glas,

zastal sem v dih, zastal v utrip…

A le za hip, a le za hip.

 

Zastal v načrte, zastal v delo,

zastal v pojoče in veselo,

zastal še v najmanjši gib…

A le za hip, a le za hip.

 

In hitro mine, se konča,

še preden zaživeti zna,

trenutek zgolj, še za spomine

prehiter je, da vanje šine…

 

Zastal sem v neko hrepenenje…

Pa me ne more več boleti,

moči do konca mi izžeti.

Pač, takšno je življenje.

 

Zastal celo v nek plah sem up,

ki zna se spremenit v strup,

zastal v sanje, v snovanje…

Ostalo je samo vsakdanje.

 

A le za hip, za hip samo,

v čakanju, da mi bo zašlo…