Prah

Pregnan je s širnega neba.

Tam je nek greh izkazal,

dodobra se umazal,

pa je poslan na tla…

 

Ne mara bog umazanije.

Kar v grehu gre se razodeti,

to mora kazen odtrpeti,

in nebu ni, da v njem segnije…

 

Pa pada. Je razpel padalo,

da mu mehko je pad prestati,

množiti se, svoj svet snovati…

ko se ga bo nabralo.

 

So knjige vse mi osivele.

Ko zre z neštetih me polic,

obarvanih v času lic,

še misli bi v objem hotele…

 

Le legaj, naj ti ne zastane,

morda uspe prekrit ti rane,

pa da se stiša skozi čas

življenja neizprosen glas…